Isabelle Rossellini: ikona, ki ne mara slave

Obraz Isabelle Rossellini odseva izjemno mešanico nostalgične lepote švedske matere, igralke Ingrid Bergman, in mediteranske skrivnosti, ki žari iz njenih italijanskih genov, ki jih je podedovala po očetu, režiserju Robertu Rosselliniju. V osemdesetih je bila kar nekaj časa obraz prestižne kozmetične znamke Lancôme, a jo je pozneje odpustila, ker se jim je zdela prestara. To je v javnosti sprožilo veliko ogorčenje, saj je bila Isabella takrat stara komaj 40 let.

Zdaj jih ima 60. Še vedno je lepa in znova se je znašla na naslovnicah časopisov, saj jo je za svoj novi obraz razglasila draguljarska hiša Bulgari. Prav tako Rossellinijeva nastopa v dveh filmih Late Bloomers, komediji, ki govori o »lepoti« staranja in v kateri igra skupaj z Williamom Hurtom, in Keyhole avantgardnega kanadskega režiserja Guya Maddina. V primerjavi s številnimi drugimi igralkami in fotomodeli je njen obraz še vedno lep in poseben prav zato, ker nikoli ni imela nobene lepotne operacije. Sodelovala je v dokumentarcu televizijske hiše HBO z naslovom O obrazu, v katerem zrele ženske govorijo o lepotnih operacijah, o katerih Rossellinijeva pravi, da obraze deformirajo prav tako kot nekoč zloglasno povijanje ženskih nog na Kitajskem.

Isabella Rossellini ne mara rdečih preprog in hollywoodskega blišča, čeprav se jima nikoli ni mogla izogniti. Ne samo da je bila otrok dveh velikih filmskih umetnikov, bila je tudi poročena z legendarnim režiserjem Martinom Scorsesejem in pozneje živela z Davidom Lynchem in Garyjem Oldmanom. Lynch ji je ponudil tudi prvo filmsko vlogo v nepozabnem Modrem žametu.

Bolj kot slava jo že od nekdaj navdušujejo živali. Trenutno pripravlja dokumentarni film o žuželkah, natančneje o njihovem seksualnem življenju, saj jo vznemirja to, da po potrebi lahko zamenjajo spol ali živijo kot hermafroditi. Naslov kratkega filma je Zeleni porno. Biologija jo tako navdušuje, da se je pred kratkim vpisala na univerzo v New Yorku, kjer študira proučevanje živali. V prihodnosti se namreč želi še bolj posvetiti snemanju dokumentarnih filmov o različnih živalih, teh »prečudovitih bitjih«. Pravi, da se ji zdi študij na stara leta precej bolj zanimiv kot takrat, ko si mlad, saj si na univerzi, ker te nekaj res in iz vsega srca zanima. Zato da bi se naučil kaj novega.

Na Long Islandu je kupila kos zemlje, kjer bo gojila zelenjavo in imela zatočišče za živali. Njena generacija si je, razmišlja Rossellinijeva, vedno želela doštudirati in se preseliti v mesto. »Nove generacije pa si želijo doštudirati in se preseliti na deželo, gojiti lastno hrano, živeti ekološko ... To so na neki način politične odločitve, svoboda posebne vrste. Podobno kot smo se včasih odločali, da bomo postali umetniki.«