Igor Harb, Vikend
Slovenski igralec, pesnik, glasbenik in nasploh vsestranski, »renesančni« človek Martin Marion je izjemno zanimiv sogovornik. V filmu Stanje šoka igra glavnega junaka Petra Zmazka, ki leta 1986 pade v komo in se prebudi čez desetletje v novi državi, ki jo poganjajo nove vrednote in tehnologije. Podobno kot Zmazek je tudi Marion »preskočil« dober del slovenske tranzicije, saj se je leta 1992 odpravil študirat v ZDA in je domovino obiskoval le občasno. Zdaj živi v Berlinu, a je velik del njegovega kreativnega ustvarjanja še vedno in spet usmerjen v Slovenijo in slovenščino.
V ZDA je v sredini 20. stoletja delovala slavna filmska igralka Marion Martin. Vam je pri delu v ZDA to kdaj koristilo ali škodilo?
Ne, saj tam nisem imel filmske kariere, samo gledališko. Sem se pa fotografiral zraven njene zvezde.
Torej ste prvi slovenski igralec z zvezdo?
Če malo goljufamo, potem ja.
Koliko je film Stanje šoka avtobiografski za vas?
Razpad bivše domovine sem spremljal še tukaj, v živo, in ko sem študiral v Ameriki, sem bil vsako poletje tukaj. Tako da sem postopoma spremljal to približevanje Slovenije Ameriki. Spomnim pa se šoka, ko sem prispel tja, ko sem tam videl, kako delujejo kreditne kartice, mobilni telefoni in vse to. Tudi pri nas so se nato spremembe hitro zgodile. Tehnološke, pa tudi v načinu življenja, v vrednotah, kar je ena izmed osnovnih tem filma.
Kako pa je bilo delati pri slovenskem filmu v primerjavi s tovrstno produkcijo v tujini?
Vsak film ali pa gledališka produkcija je drugačna. S filmom nimam veliko izkušenj, vsaj ne na taki ravni. Izkušnje imam samo v gledališču, a tam je pristop povsem drugačen. Priprave se zgodijo pred premiero, potem pa je na premieri konec raziskovalnega razvoja, ostane samo še organska rast. Pri filmu se na prvi snemalni dan vse šele začne, igrati začneš šele takrat.
Tovarna v filmu ves čas dela, stvari se premikajo. Kako je potekalo snemanje?
Delavci so bili v tovarni, včasih se je po zraku pripeljala kakšna ogromna jeklena žival, zato smo imeli težave z zvokom. Pri večini scen v tovarni smo potem morali zvok še enkrat posneti, ker je bil ves čas v ozadju šum.
Gledalec dobi občutek, da je tovarna zelo prazna, ali je bilo pravih delavcev kaj več kot statistov?
Ne, tovarna je prazna, šele mi smo jo napolnili s statisti.
Kako pa ste se lotili raziskovanja te vloge? Je bila vaša lastna izkušnja prednost ali težava?
Vse je bilo precej preprosto. Vse, s čimer se Peter sooča, sem poznal, spomnim se sveta, v katerem je on padel v komo, saj sem odraščal v osemdesetih. V bistvu mi ni bilo treba raziskovati, ker je to moje življenje, življenje vseh nas. Za današnji svet pa sem se moral pretvarjati, da vem manj. Včasih mogoče celo preveč. Bilo je nekaj komentarjev, da Pero preveč pasivno gleda na svet, v glavnem sem samo gledal. Ne vem, mogoče bi zdaj kaj drugače naredil. V filmu je težko imeti vse pod nadzorom, to je taka čudna velika žival. Režiser ima neko vizijo in potem se poskuša tej viziji približati, ne moreš pa nikoli natančno vedeti. Še slikar ne ve, kako bo slika videti na koncu. Kakšen Michelangelo je sicer že dobro vedel.
Po osamosvojitvi leta 1992 ste odšli na študij v Ameriko. Ste dobili štipendijo?
Ne, štipendijo sem dobil pozneje. Na začetku mi je študij plačala babica, ki je včasih delala v ZDA in sem jo kot otrok tudi večkrat obiskal. Pozneje sem dobil štipendijo, ki je poleg šolnine krila tudi življenjske stroške. Veliko ni bilo, tako da sem večinoma kuhal riž in fižol. Poleti pa sem delal, igral sem, na primer v Koloradu na festivalu Shakespeare, tam sem bil več mesecev. Igral sem v Veliko hrupa za prazen nič pa v Molièrjevem Plemenitem meščanu. Naslednje leto sem igral v Colorado Springs. Teh festivalov je ogromno, skoraj vsaka zvezna država ga ima.
Zdaj ko ste delali v slovenskem filmu, ali menite, da vam je ta izobrazba dala nekaj, česar slovenski igralci, ki večinoma prihajajo iz AGRFT, nimajo?
Oni izhajajo iz enega okolja, vsi so se naučili podobnega načina igre, ker je tukaj samo ena akademija. Stvar, ki sem jo opazil, je velik poudarek na umetniški besedi in govoru na akademiji in so vsi zelo natančni, imajo močne glasove in lepo izgovarjajo. Pri nas ni bilo toliko poudarka na tem, tako da je to gotovo moja šibka točka. Zdi se mi pa, da moraš pri filmu včasih paziti, da ne govoriš preveč čisto, preveč knjižno.
To je pogosta kritika slovenskih filmov.
Mislim, da je problem prav v jeziku, ker je tako velika razlika med pogovorno in knjižno slovenščino. V angleščini tega ni.
Še vedno je, ampak je veliko bolj običajno uporabljati pogovorni jezik v pisanju kakor pri nas.
Ampak saj v angleščini ne obstaja pravi pogovorni jezik, mislim, obstaja standard, ampak zveni čisto normalno. Ko ga govoriš, ni slišati, kot da se pačiš. Pri nas pa se takoj vidi, aha, ta pa deklamira. Na univerzi nam je profesor razlagal, da pri opazovanju študentov ne sme ločiti, kdaj dva vadita dialog in kdaj se pogovarjata. Še vedno gre za igro. Manjka pa v Ameriki neka evropska teatralnost, ki je v gledališču super zadeva. Tega je tam manj, več poudarka je na Hollywoodu in potem tudi v gledališču to posnemajo, dialog je mogoče manj poetičen. Čeprav je danes že skoraj povsod tako, svet je tak. Malo manj poetičen.
Kako je potekal študij igre v ZDA?
Končal sem National Theatre Conservatory v Denverju, kamor vzamejo samo osem študentov na leto in potem postaneš del njihovega gledališča. V prvem letniku še ne, v drugem si že v predstavi, v tretjem pa si skoraj ves čas v gledališču. Tam so štiri gledališča, 16 predstav na leto. Šola ti plača, da si tam, te pa izrabi kot igralca, pravzaprav je napol služba, ampak dobiš še diplomo, magisterij, dovolj imaš nastopov, da se lahko vključiš v sindikat gledaliških igralcev (združenje AEA), kamor je težko priti. To je tak »kavelj 22«, ker ne moreš dobiti avdicije, če nisi v sindikatu, v sindikat pa ne moreš, če nimaš okrog 50 tednov igranja. Ker imaš med šolanjem manjše vloge v gledališču, si konec šolanja že v AEA. To je ena stvar, ki ti jo dajo, druga pa je, da se ves tretji letnik pripravljaš, delaš končno predstavo, ki se ji reče showcase, in vsak od nas v razredu je imel dve sceni in en monolog. Gre za približno enourno predstavo in potem ti plačajo polet v Los Angeles in New York ter povabijo agente. Jaz sem prek tega dobil v New Yorku agenta, se tja preselil in podpisal z agentom.
Ste doživeli klasično zgodbo igralca, ki streže v kavarni?
Nisem stregel, bil sem pisarniški delavec, a ne dolgo. Najprej ni bilo sicer nič, kakšna avdicija sem in tja, agentu je bilo še malo vseeno zame. Sicer pa vlogo dobiš takrat, ko je ne želiš, in ne, ko jo obupano hočeš. In točno to se mi je zgodilo, hodil sem na avdicije za Blue Man, kar je bil dolg proces, na koncu sem bil samo še jaz na avdiciji, a se še vedno niso odločili. Medtem me je agent poslal na avdicijo za gledališče, za Božično pesem, nato sem dobil obe vlogi in izbral Blue Man Group ter ostal z njimi več let.
S kakšnimi projekti se še ukvarjate v Berlinu?
Preživljam se z običajnimi stvarmi, igranjem v oglasih. Blue Man Group sem pustil, da bi delal svoje projekte, v tem poklicu imam dovolj odvisnosti od drugih ljudi, ki jih potrebuješ, da ti dajo delo. Drugi ljudje imajo potem preveč moči in sam nimaš nadzora nad svojim življenjem. Jaz sem pa precej ustvarjalen, ukvarjam se s pisanjem, glasbo, pravkar sem končal projekt, ki bo, upajmo, šel v tisk prihodnji teden. Gre za slovenske otroške pesmi, posnel sem cede in jih povezal v pravljico, zdaj smo narisali še slikanico. Naslov je Zmajček Drago in ljubljena Ljubljana, pesmi o zmajčku Dragu in Ljubljani. En tak hommage mojemu rojstnemu mestu.