Tiskane izdaje
Skoraj osemdesetletnega Jana Harlana, ki je bil tri desetletja izvršni producent vrste filmov svojega svaka Stanleyja Kubricka, organizatorji Grossmannovega festivala v svojem gradivu opisujejo kot nenavadno, omikano pojavo v karikiranem svetu hollywoodskih producentov, kot kozmopolita, ki je enako domač v svetu klasične glasbe kot v svetu filma, in kot enega zadnjih resničnih džentelmenov v današnji filmski industriji.
Po dobri uri pogovora s tem blagim sivolasim in sivobradim gospodom sem se moral samo strinjati s takšno oznako z dodatkom, da je Jan Harlan tudi izrazito, prav po nemško skromen.
Šolali ste se na poslovnih šolah v New Yorku, Zürichu in na Dunaju. Torej vaša prva izbira ni bila film, ampak ekonomija. Kako ste torej prišli v filmsko industrijo?
Točno, moja prva izbira je bila poslovna dejavnost. Bil sem priseljenec v New Yorku, delal sem v podjetju za avtomatsko obdelavo podatkov in bil s svojim delom zelo zadovoljen. Toda potem je v New York prišel še Stanley Kubrick, ki je bil že dalj časa moj svak.
Ampak takrat sva se bolje spoznala, srečevali smo se skupaj z Arturjem C. Clarkom, ker sta pripravljala scenarij za film 2001: Vesoljska odiseja. V nedogled smo se pogovarjali o neskončnosti vesolja in o naši nepomembnosti v njem. Oba sta bila zelo pametna moža in edini področji, na katerih sem jima bil enakopraven, sta bila klasična glasba in namizni tenis. Zato takrat niti pomislil nisem, da bi kdaj sodeloval s katerim od njiju, saj sem bil kot 24-letnik zelo srečen v svojem poklicu.
Potem sva se oba vrnila v Evropo. Kubrick je posnel film 2001: Vesoljska odiseja, jaz sem živel v Zürichu in se poročil. Leta pozneje, leta 1969, me je Kubrick vprašal, ali bi šel z njim v Romunijo, kjer naj bi snemal film o Napoleonu. Pomagal naj bi mu pri načrtovanju, pridobivanju dovoljenj ...
Torej bi mu pomagali v poslovnem, ne v filmskem delu?
Poglejte: produkcija filma je manufaktura. Na tej ravni je povsem vseeno, ali gradite hišo ali delate film. Na začetku to nima nobene zveze z umetnostjo: potrebujete pač določene stvari ob določenem času, da lahko naredite film. To je »proizvodni proces«. Umetnost pa v film pripelje umetnik. Jaz sem bil že takrat in tudi pozneje del proizvodnega procesa, nikoli nisem bil umetnik.
Kubrick je bil umetnik, vizionar, ki je bil v tistem času zelo očaran nad Napoleonovo osebnostjo in zgodbo. Ne zato, ker bi Napoleona častil, ampak zato, ker je ugotavljal, da se takšne zgodbe v zgodovini vedno znova ponavljajo. Zgodbe, ko genialne ljudi določajo in usmerjajo tudi njihova čustva. Eden tipičnih Kubrickovih stavkov je bil: »Živimo v iluziji, če mislimo, da naša dejanja določajo naša izobrazba, naša inteligenca, naše znanje.« Ne, določajo nas čustva! Ker sicer pametni ljudje nikoli ne bi delali napak.
No, pri Napoleonu smo opravili veliko priprav, Ceauşescu je odobril, da pri snemanju sodeluje romunska vojaška konjenica, poiskali in evidentirali smo nešteto dokumentov, pričevanj, materiala o Napoleonu, pripravljen je bil scenarij, toda MGM se je pred začetkom snemanja umaknila iz projekta in film ni bil nikoli posnet.
Kubrick je bil zelo žalosten, sam sem bil razočaran in sem se nameraval iz Anglije vrniti v Zürich na svoje dotedanje delo, pa je Kubrick dejal, naj ostanem, da bova skupaj naredila kaj drugega. Moja žena je bila zaljubljena v Anglijo, Kubrick je vztrajal in tako sva ostala skupaj.
Prvo, kar sem naredil potem, je bilo to, da sem pridobil pravice za snemanje po delu Arthurja Schnitzlerja Traumnovelle. To je bilo leta 1970. Kubricku je bila novela všeč, a jo je umaknil za skoraj tri desetletja, ker ni prišel do konca s scenarijem, čeprav je že imel pogodbo s hišo Warner Brothers. Šele leta 1999 je po tej noveli posnel film Široko zaprte oči (Eyes wide shot).
Takrat je torej novelo odložil in se lotil veliko preprostejše naloge, snemanja filma Peklenska pomaranča. To je bilo res preprosto, roman je bil že napisan kot scenarij, bilo je kot delo copy-paste, toda Kubrick se je pripravil zelo skrbno, ker nikoli ni hotel narediti filma kar tako, brez sporočila, in ker je bil do sebe vedno zelo zahteven in kritičen. Film je bil uspešen, pri Warner Brothers so bili zelo zadovoljni, meni pa je bila to prva prava filmska izkušnja.
Tako se je torej zares začelo vaše sodelovanje s Kubrickom?
Pozor, da ne bo pomote: ustvarjalci filma so pisci in režiserji. Včasih je sicer to oboje v eni osebi, saj nekateri režiserji sami pišejo tudi scenarije, ampak to ni pomembno.
Sam pa sem od začetka sodelovanja s Kubrickom delal vedno eno in isto: organiziral sem, skrbel za vse, pridobival dovoljenja in potrebne rekvizite, kontaktiral s pristojnimi ljudmi in institucijami ... Jaz nikoli nisem delal s Kubrickom, jaz se delal za Kubricka. To je povsem nekaj drugega kot ustvarjanje filma. Jaz sem bil član spremljevalne ekipe in delal sem to, kar je hotel in potreboval on.
Po Kubrickovi smrti so mi mnogi govorili: »Tako dolgo si delal s tako imenitnim režiserjem, zdaj lahko še sam napraviš kakšen dober film.« Toda to ni tako preprosto. Pojma nisem imel. Jaz nimam talenta za ustvarjanje filma. Niti nisem pretirano pameten. Sem zelo dober drugi človek, a bi bil zelo slab prvi človek pri filmu.
Sicer sem po Kubrickovi smrti posnel nekaj dokumentarnih filmov, a to je čisto nekaj drugega in je zelo preprosto. Vedeti morate, kaj je tema, in material morate sestaviti v celoto. Toda to ni umetniško delo. Zelo preprosto je napraviti slab film. Toda dober film, film, ki ga občinstvo hoče gledati − to je druga zgodba. Tega se ne bi dotaknil. Rad sem delal to, kar sem delal za Kubricka, a nikoli ne bi bil sposoben delati tega, kar je delal on.
Toda to, kar ste delali zanj, ste delali dobro.
Enako dobro bi to lahko delal marsikdo drug. Veliko je takšnih ljudi, kot sem jaz, pa le malo takšnih, kot je bil Kubrick. A imel sem srečo, da sem lahko bil z njim in zelo rad sem to delal, sicer ne bi ostal pri njem trideset let. Pravzaprav sem delo zanj nadaljeval tudi po njegovi smrti, saj sem bil izvrševalec njegove oporoke, dokler zaradi zapletenosti tega nisem prepustil odvetnikom.
Od Warner Brothers sem dobil dovoljenje, da sem posnel dokumentarec o njem, ki so ga prikazali tudi na Grossmannovem festivalu. Zelo bi bil vesel tudi, če bi material, ki smo ga leta 1969 pripravili za neposneti film o Napoleonu in je obležal pri MGM, zdaj uporabili za televizijsko serijo. Ideja je živa že kakšno leto in upam, da se bo uresničila.
Delate tudi z mladimi filmskimi ustvarjalci?
To je zdaj moje najpomembnejše delo. Sodelujem s filmskimi šolami vsepovsod, kamor me povabijo, v Belgiji, Angliji, Južni Ameriki ...
Ali pri tem svojem delu vidite koga, ki bi lahko enaindvajseto stoletje na področju filma zaznamoval tako, kot je Kubrick dvajseto?
Vsekakor. Vsaka generacija ima velike slikarje, velike pisatelje, velike skladatelje in velike ustvarjalce filmov. Zelo malo jih je, ampak vsaka generacija jih ima. V teh filmskih šolah, s katerimi sodelujem, srečujem imenitne mlade ljudi, od katerih so mnogi veliko pametnejši in sposobnejši od mene. Morajo se še učiti in se iskati, a sem glede njih velik optimist.
