Jok brate, odpade!

Film To so gadi so kritiki raztrgali, gledalce pa zabava tudi štirideset let pozneje.

čet, 12.10.2017, 18:00
Zeleni gadi

Digitalizirano in digitalno restavrirano kopijo filma To so gadi bodo v torek v Slovenski kinoteki predvajali v sklopu novega cikla Nova svetloba. Čeprav izvirnik ni bil uničen in ni 'bolehal' za tipičnimi filmskimi boleznimi, so se v Slovenskem filmskemu arhivu in na ministrstvu za kulturo odločili, da ga digitalizirajo, torej sliko in ton prenesejo iz analogne v digitalno različico, čemur je sledilo še restavriranje dela, kar vključuje izenačevanje barv in kontrastov, stabilizacijo slike, restavriranje tona itd. Delo je opravilo podjetje Iridium, ki pa je pri tem naletelo na nekaj težav. »Ob digitalizaciji se na večji resoluciji vidijo vse napake in izkazalo se je, da ima film čudno zelen odtenek. Najbolj nekonsistentno osvetljeni in kolorirani so bili kadri, snemani v interierju. Bolj ko smo se želeli približati izvirniku, slabše je bilo,« je povedal Bojan Mastilović iz Iridiuma.

Direktor fotografije Rado Likon, ki je bil tudi član strokovne komisije za digitalizacijo, nam je osvetlil težave, ki jih je imel pri svojem drugem barvnem filmu direktor fotografije Ivan Marinček. »Eksterjerji so lepo posneti, prizori v interjerju pa so preveč osvetljeni, kar se vidi tudi, ker predmeti in osebe oddajajo več senc. Igralcem je bilo vroče, in ko so se potili, se vidi, kako se z njihovih hrbtov kadi. Menda so se nekateri celo pritoževali, da so zaradi močnih žarometov na ušesih dobili opekline. Zelena barva, ki je motila pri restavriranju, pa je najbrž nastala, ker zaradi pomanjkanja sredstev med snemanjem niso delali testnih kopij.«

Štiri desetletja staro filmsko zgodbo filma To so gadi lepo povzame anekdota iz današnjega časa. »Kaj si ušpičila, ko si bila majhna?« je pred kratkim začelo zanimati osemletnika. Da bi razmislila, potegnem stol od mize, pa skoči nazaj. Potegnem še enkrat. Enako. Kaj za ... Pogledam pod mizo, noge so zvezane z elastiko. Mali pa v smeh. Takrat pozvoni na vratih: »Se opravičujem, soseda, kaj ni to vaš predpražnik? Bil je pred mojimi vrati. Morda veste, kje bi lahko našel svojega?« »Mulc! To je tvoje maslo, kajne?« zarohnim. Med smehom se iz otroške sobe zasliši, »jok brate, odpade«. In se omehčam. Obsedeno gledanje filma To so gadi je pustilo posledice. Dokaz, da uspešnica, še vedno navdušuje nove generacije.

Film je prvič ugledal temo kinodvorane konec novembra leta 1977 na tednu domačega filma v Celju, predhodniku sedanjega Festivala slovenskega filma v Portorožu. In že v prvih nekaj tednih predvajanja so gledalci osvojili komedijo o Štebetovih, ovdovelem očetu, ki s pomočjo trpežne, zveste gospodinje Rozi vzgaja pet neugnanih sinov. Neškodljive lumparije (ki bi zdaj gotovo končale s kazenskimi ovadbami mladoletnih oseb), s katerimi bratje sosedom delajo sive lase, so v drugem planu, ko pride Meri – Rozina nečakinja s podeželja. Takrat se komedija zmešnjav šele začne.

To so gadi je bil celovečerni prvenec režiserja in scenarista Jožeta Bevca, če se ga, izkušenega režiserja, lahko imenuje debitant, saj je imel do takrat za sabo že osemdeset kratkih filmov in dokumentarcev, v katerih je skozi humor in satiro obravnaval tegobe tedanjega človeka. Številni med njimi so bili mednarodno nagrajeni. Njegov Občan Urban je glav'ca je oblast včasih preveč zbodel in Bevc je sklenil, da se raje posveti komediji, ker »je s komedijo mogoče povedati ogromno resnic, še posebno zato, ker jih lahko spretno zavijete v šalo«, je takrat dejal v enem od intervjujev.

To so gadi so nastali iz utrinka resničnega življenja, ko je režiser opazil ljubezensko zgodbo, ki se plete med sprevodnikom in dekletom, ki se je nenehno vozilo z avtobusom, samo da bi bilo ob njem. Scenarij je oddal, a na produkcijskem podjetju Viba so rekli »jok brate, odpade«. Bevc je takrat ugibal, da »morda zato, ker je bil tekstovno [scenarij] bolj grobo narejen. Veliko je bilo namreč močnih izrazov, recimo – madona.« Pa je poskusil še na televiziji in scenarij predelal v sedemdelno nadaljevanko. Tudi brez uspeha. Potem je scenarij strnil v celovečerca, dodal nekaj avtobiografskih detajlov (predvsem v delu potegavščin, ki jih uganja peterica) ter izraz »gadi«, kot so njega dni zmerjali mladino, in dialoge začinil s ponarodelimi »t'm tok' p'rtegnu«, »banda prekleta«, »sam' en'ga jurčka mi dej, ti ga jutr' prec vrnem«. In nenadoma je film postal zanimiv tudi odločevalcem, ki so ga sprejeli v realizacijo.

A že med pripravami na snemanje so se začele težave. Za začetek je bilo treba najti fante, ki bi si bili lahko bratje. Popularnima Daretu Valiču in Radku Poliču so se pridružili še Jože Horvat in naturščiki, šestnajstletni Andrej Prevc, devetletni Bogdan Sajovic in sedemnajstletna Tatjana Pugljeva, svoj filmski debi pa je doživela tudi igralka Milada Kalezić kot Meri. Seveda jim je oporo držala plejada izkušenih igralskih zvezd Majda Potokarjeva kot gospodinja Rozi, Bert Sotlar kot oče Štebe, Mila Kačičeva in Iva Zupančičeva kot opravljivi sosedi Merklinka in Zalarca ter Boris Cavazza v vlogi postavnega šoferja avtobusa, v katerega se zagleda Meri. Igralci so se zelo potrudili, da so liki s papirja oživeli na platnu, posebno so v časopisih hvalili duhovito igro Borisa Cavazze in »naravno kreganje« Mile Kačič. Bržkone ji je pri vživljanju v medsoseske zdrahe pomagalo dejstvo, da je v stari trnovski konjušnici, ki je postala prizorišče snemanja, tudi v resnici živela dvanajst let.

Ne le humor, tudi družbena kritika


Čeprav snemanje komedije največkrat ni tudi zares sproščeno in zabavno, kar se je menda potrdilo tudi pri Gadih, se je med trdim delom ekipa vseeno kdaj nasmejala. Režiser je svojim likom zapovedal govoriti v ljubljanščini in že vnaprej pričakoval, da se bodo nanj zgrnili vsi mestni puristi. Jezik pa je že med snemanjem povzročil nemalo zabave. Ko so debatirali, kateri izraz je bolj ljubljanski, se je oglasil lektor po štajersko: »Ne, ne, 'mulec ferdamani' bi bilo bolje«, pravi ena od anekdot.

Jože Bevc je film zastavil kot komedijo in tega se je držal, čeprav so mu celo producenti svetovali, naj naredi bolj družbenokritični film. Ko je prišel v kino, so ga gledalci takoj posvojili. Skoraj petnajst let je bil z 112.000 gledalci v Ljubljani najbolj gledan film, v Sloveniji pa si ga je ogledalo okoli 280.000 ljudi. A bolj ko so se ljudje v kinu smejali, bolj je bil Jože Bevc mrk.

Kritiki so ga namreč postavili na tnalo. Očitali so mu ravno lahkotnost in preprostost, ki je očitno ugajala gledalcem. Neprizanesljiva kritičarka ženske revije Jana je zapisala: »Ljubeznivo naivno filmsko delce je polno takšne svete preproščine, da ga zelo resno sploh ne moreš jemati, in če se ga lotiš s tazaresnimi umetniškimi merili, se ti stopi na soncu kot zaplata lanskega snega.« V Delu pa smo se spraševali, »kako je mogoče, da je na površje realizacijske dozorelosti priplaval ta neškodljivi, nerazmišljajoči predmestni humor, v katerem je sicer nekaj prvin aktualnosti, toda nobena od njih ni obdelana s potrebno pozornostjo.« Ko so se Gadi po številu gledalcev že v prvih dveh tednih predvajanja približali Sreči na vrvici in Vdovstvu Karoline Žašler in osvajali tudi že jugoslovansko občinstvo, je kritičarka Dela s stisnjenimi zobmi le priznala, da je to kljub vsemu razlog za veselje.

Podobno kot se kdaj danes, so se spraševali o umetniški ravni, s katero se zadovoljuje slovenski film, ko išče pot do gledalcev. Obregnili so se ob nerazvite like, slabo oziroma neobstoječo dramaturgijo, kamero, ki ni znala izkoristiti scenografije in reklamni značaj – Gadi naj bi brezsramno propagirali potniško podjetje Viator. Snemanje filma je oteževal predvsem majhen proračun, ki je osiromašil film predvsem v tehničnem smislu. S formalnega stališča so zato mediji pisali, da je film »pravi relikt, z nesenzibilno in neustrezno strukturo, ki ne kultivira slovenske filmske zavesti, pač pa jo arhaizira«.

Če pogledamo podrobneje, v filmu le ni vse tako nedolžno ali »brez vrednosti«, kot so dejali takrat. S tem, ko je sedemčlansko družino naselil v majhno stanovanje, je Bevc jedko komentiral stanovanjski problem s konca 70. let. Ko je dal Meri voziti avtobus, je razbijal stereotipe o tipično ženskih in tipično moških poklicih. Toniju, predanemu samoupravljavcu, je »nastavil« emancipirano kmečko dekle Meri, ki mu je zmešala glavo in vozni red. S predano in uslužno gospodinjo Rozi, ki z večnim odhajanjem »za zmerej« in vsakokratnim vračanjem, pa predstavil stisko ženske, ki tako kompenzira svojo osamljenost, samoto in neuresničeno materinskost, medtem ko za svojo brezpogojno ljubezen nič ne zahteva in tudi nič ne dobi.

Po štiridesetih letih na film gledamo skozi nostalgična očala in skoznja vidimo simpatične like, sproščeno igro, življenjskost ter naravne in nabrite dialoge, predvsem pa neki drug, svoboden čas, živahno skupnost in človeškost družbe.

Prijavi sovražni govor