Kako postati najboljša verzija same sebe

Nominiranec za oskarje Lady Bird Grete Gerwig je intimna zgodba o odraščanju, razmerju med materjo in hčerjo, posneta brez patetike.

Objavljeno
16. februar 2018 22.30
Lady Bird scenaristke in reži­serke Grete Gerwig ni tipični kandidat za oskarja. Zgodba o naslovni junakinji, ki se odvija v njenem rodnem Sacramentu­ v zadnjem letniku gimnazije­ leta 2002, je intimna, duhovita­ ­drama o večjih in manjših ­ovirah na poti do odraslosti.

Ena največjih odlik filma je, da zagatnega najstniškega obdobja glavne junakinje Christine McPherson »Lady Bird« (Saoirse Ronan) ne obravnava pokroviteljsko, posmehljivo, po drugi strani pa do problemov adolescence vzpostavi primerno distanco – predvsem ­komično.

Za pripovedno pozicijo filma poskrbi sama junakinja, tako z rahlo ekscentrično pojavo kot dialoškimi intervencijami, ki nihajo od absurdnih do inteligentnih. Ko jo, denimo, učitelj na katoliški gimnaziji vpraša, zakaj si želi, da jo kličejo Lady Bird, ta odvrne: »To je ime, ki mi je bilo dano od mene za mene.« Novo ime je obenem namig, da gledamo film o dekletu, ki se ne sprijazni z življenjskimi danostmi, obenem pa mora šele odkriti svoje mesto v svetu; to bo odvisno od njenih študijskih in ljubezenskih odločitev.

Jasno, prav pri oblikovanju, najdevanju sebe se Lady Bird precej opoteka: naj je to spodletel poskus briljiranja v šolski predstavi ali iskanje primernega fanta. Po drugi strani to ne pomeni, da drža glavne junakinje do te zmede ni že oblikovana in jasna. Ko ji mama Marion McPherson (Laurie Metcalf) med pomerjanjem obleke za maturantski ples reče: »Hočem, da postaneš najboljša verzija same sebe,« ji hči inteligentno odgovori: »Kaj pa, če je to najboljša verzija mene?«

Razmerje mati – hči (ki na filmu ni doživelo veliko upodobitev) je za Lady Bird ključno. Očitno je, da je med njima ljubeča vez (na začetku filma skupaj jokata ob poslušanju zvočne verzije Steinbecko­vega romana), a ta emocionalna ubranost se hitro sprevrne v konflikt. Hčerine domislice, čudaštva, njeno spolno dozorevanje in njene umetniške aspiracije mama načelno podpira, a je zaradi njih tudi zaskrbljena. Največji problem zanjo je spoznanje, da se je hči (za njenim hrbtom) vpisala na univerzo v New Yorku, daleč od doma.

Študij mladenke v New Yorku je za družino tudi finančni zalogaj, saj oče – sicer naklonjen hčerini ambiciji, da gre v svet – izgubi službo. Mama, medicinska sestra, za preživetje družine opravlja dvojne izmene v bolnišnici. Razredne razlike kot nevsiljiva senca spremljajo vse epizode glavne junakinje. Svojo najboljšo prijateljico Julie (Beanie Feldstein) zanemari, ko dobi priložnost za zbližanje s popularnimi, bogataškimi vrstniki. Pred njimi skriva, da prihaja z »napačne strani ulice«, dokler ne spregleda lažnosti ali omejenosti njihovega univerzuma, tako da se vrne v varni objem Julie, odločena vztrajati v svoji želji: zapustiti Sacramento in najti svoj umetniški izraz na ­fakulteti.

Ovire so smešne

Komično zastavitev filma prepoznamo predvsem v tem, da v njem ni moralističnih sodb, ampak stavi na razpiranje možnosti. Prizor, ko Lady Bird šolski svetovalki (nuni) razlaga, da bi rada sodelovala na matematični olimpijadi, lepo ilustrira komično paradigmo, ki ne sprejema omejitev. Nuna namreč opozori najstnico: »Ampak v matematiki nisi dobra.« »Kolikor nam je doslej znano ...,« jo popravi ­mladostnica.

Prav tako glavna junakinja ne sprejema privzetih moralnih sodb katoliške gimnazije (ki je sicer upodobljena s simpatijo). Ko jim v šoli predavajo o grešnosti splava, Lady Bird intervenira in reče: »Ni vse, kar je videti grdo, tudi moralno sporno.«

Takšnih duhovitih in pomenljivih intervencij, ki se porodijo kot po nesreči iz vsakdanjih situacij, v filmu ne manjka in režiserka jih postopoma zaokroži z odhodom Lady Bird v metropolo študirat, s čimer se njena mama stežka sprijazni (a se).

Persona Grete Gerwig

Avtorica filma Greta Gerwig si zasluži pozornost iz več razlogov. Znano je, da scenarij za film temelji na njeni osebni zgodbi; tudi ona je odraščala v Sacramentu in sanjala o umetniškem poklicu, tudi njena mama je bila medicinska sestra, tudi Greta Gerwig je hodila na katoliško šolo, preživljala podobne stiske kot njena junakinja, se ukvarjala s plesom, diplomirala pa iz angleščine in filozofije na newyorškem kolidžu Barnard.

Toda avtorice v filmu ne prepoznamo le v avtobiografskih podrobnostih, ampak prej v filmskih personah, ki jih je kot igralka ustvarila predvsem v filmih svojega partnerja in sodelavca, režiserja Noaha Baumbacha. V Greenbergu (2010), Frances Ha (2012) in Mistress America (Ameriška ljubica, 2015) srečamo junakinjo, ki deluje neizumetničeno, ki jo odlikuje spontan, nekoliko nenavaden pogled na življenje. Njena naivnost je simpatična, njeno soočanje z izzivi pa priskrbi dovolj inovativen pogled na svet. Tudi v drugih vlogah: Damsels in Distress (2011), Maggie ima načrt (2015), 20th Century Women (2016) se njene junakinje iskreno čudijo ustroju sveta – a prav s tem tudi sprevrnejo pogled na uveljavljene družbene resnice.

Precej tega duha Grete Gerwig naseljuje tudi Lady Bird, pri čemer igralka Saoirse Ronan načeloma prostodušni drži do sveta doda kanček odrezavosti – tako ustvari kompleksen, niansiran lik najstnice, s katerim si je triindvajsetletna irska igralka prislužila že drugo nominacijo za oskarja.

Ženska za kamero

Marsikdo bi verjetno rekel, da je bila Greta Gerwig nominirana za oskarja za najboljši film, scenarij in režijo zaradi pritiska gibanja, ki na valovih afere Weinstein poskuša uveljaviti enakovredno obravnavo žensk v Hollywoodu. Toda Lady Bird, ta skromni film, prispeva več kot zgolj žensko perspektivo ali ženski prijem – karkoli naj bi ta že bil. Prinaša pomenljivo vizijo najstništva (brez olepševanja pa tudi brez pretirane dramatičnosti), je eden bolj prepričljivih portretov zagonetnega, a srčnega razmerja med materjo in hčerjo.

S humorjem, ki je na prvi pogled dobrohoten, vedno znova izpostavi absurdnost nekaterih intimnih situacij odraščanja in ameriškega (kapitalističnega) ustroja, ki uničuje ameriški srednji razred. V njem ni patetike ali pretencioznosti, ki jo prej zasledimo pri ameriških režiserjih, ko snemajo zgodbe o odraščanju ali iskanju samega sebe (na primer Fantovska leta). Če s filmom Lady Bird ženska dobiva prestižne nagrade (zlati globus za najboljšo komedijo in glavno igralko) in nominacije, jih ne zato, ker bi – skladno s stereotipi – odsevala specifiko dozdevno ženskega čustvovanja, ampak prej nasprotno, ker se upre vsesplošni tendenci po sentimentalnosti ali moraliziranju. Predvsem pa v filmu ni sledi avtorskega šopirjenja, samozadovoljstva, ki v »moškem« filmu na žalost ni redkost.