Tiskane izdaje
To je bila precej tipična slovenska zgodba različnih interesov in spor v že tako izrazito podhranjeni dejavnosti. Dejstvo namreč je, da je področje digitalizacije in restavracije filmskega gradiva pri nas še vedno bolj ali manj stihijsko, prepuščeno različnim institucijam in občutno premajhnim sredstvom. Nimamo ne nacionalne strategije, ne konsenzualno sprejete prednostne liste, ne vrhunsko opremljenega centra za digitalizacijo in restavracijo filmske dediščine, ne načrtno šolanega kadra.
Prav zato je toliko bolj vredno pozornosti, da so združenje filmskih snemalcev, Slovenska kinoteka in Slovenski filmski arhiv kmalu za tem sporom, ki je potekal javno, očitno le združili moči in s finančno pomočjo filmskega centra organizirali prvi mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine pri nas.
Začel se bo nocoj v dvorani Kinoteke začel s projekcijami prvih slovenskih filmskih metrov, restavriranih kratkih filmov Karola Grossmanna, v prihodnjih dveh dneh pa se bo na njem s predavanji predstavilo dvanajst strokovnjakov iz uveljavljenih arhivskih ustanov v tujini. Simpozijski del bo odprl minister za kulturo Tone Peršak, med otvoritvenimi govorniki in predavatelji bo tudi predsednik Evropske zveze filmskih snemalcev, norveški direktor fotografije, producent in režiser Paul René Roestad.
Ustaviti minljivost
Sedemdeset odstotkov nitroceluloze, petindvajset odstotkov kafre ter preostanek drugih dodatkov, tudi alkohola, ustvari umetno plastično maso, ki jo je mogoče s prešo različno oblikovati. V postopku preše alkohol izpari, kar povzroči strditev mase. To ni prav nič dišeč in okusen material, slabo odporen proti kislinam in svetlobi, predvsem pa je zelo vnetljiv. Kljub temu je pod imenom celuloid več kot pol stoletja veljal za pomembno plastično maso. Leta 1869 ga je patentiral ameriški raziskovalec John Wesley Hyatt.
Iz celuloida sta med drugim nastala fotografski in kinematografski film, torej filmski trak. In prav na celuloidnem nosilcu – sprva zelo vnetljivem nitratnem, v sredini petdesetih let preteklega stoletja triacetilceluloznem, na začetku osemdesetih pa poliestrskem, so bile filmske podobe zapisane tako rekoč od izuma filma do digitalne kinematografije. Več kot sto let.
Čeprav filmski trak ni večen, se je ob primernem ravnanju in hranjenju za zdaj pokazal za relativno obstojen nosilec slike in zvoka. Poleg njegovih občutljivih kemičnih lastnosti mu grozijo predvsem poškodbe pri vsakem predvajanju, torej njegovem potovanju skozi mehanizem projektorja. Zato je prikazovanje filmov, posnetih na filmski trak, ti pa za zdaj še vedno predstavljajo glavnino svetovne filmske dediščine, zelo odvisno od stanja filmskih negativov in kopij oziroma njihovega restavriranja ter prenašanja na nove tehnološke nosilce. Obstoj filmske zgodovine je tako danes odvisen prav od restavriranja in digitaliziranja, saj lahko le z njima ustavimo staranje filmskih trakov in s tem propadanje filmske dediščine.
Od tehnologije do kanona
Z možnostjo digitalizacije filma kot načina ohranjanja filmske zgodovine za prihodnost so se pojavile številne težave – od strogo tehnoloških, prek infrastrukturnih, kadrovskih in s tem finančnih do etičnih. Posamezne države se jih lotevajo različno, približno enotne doktrine pa na tem področju še ni. Vse te sklope in primere dobrih praks bodo zajela tudi predavanja tridnevnega ljubljanskega simpozija.
Videti bo mogoče restavrirane celovečerne filme, kot so britanski Bitka pri Ancre (1917) G. H. Malinsa, češki Dobri vojak Švejk (1956) Karla Steklega in italijanski Drevo za cokle (1978) Ermanna Olmija, ter deset kratkih barvnih filmov iz zbirke Arhiva filmov Jeana Desmeta, ene temeljnih zbirk nizozemskega filmskega inštituta EYE, ki jo je Unesco leta 2011 vključil v seznam svetovne kulturne dediščine. O restavriranju zgodnjih barvnih filmov te zbirke bo predavala sodelavka tega inštituta Annike Kross.
Vodja projektov pri francoskem Nacionalnem avdiovizualnem inštitutu Benjamin Lerena bo govoril o restavriranju zvoka. Kemik David Walsh, ki dela v britanskem Imperialnem vojnem muzeju, pa tudi kot koordinator v Mednarodnem združenju filmskih arhivov, bo predaval o uporabi digitalne tehnologije pri restavriranju filmov. David Pozzi, direktor italijanskega laboratorija za filmsko restavriranje L'Immagine Ritrovata, ene najbolj specializiranih ustanov na tem področju na svetu, se bo osredotočil na tehnični potek restavracije in njene etične vidike. Predavatelj na filmski univerzi v Potsdamu Oliver Hanley se bo lotil restavracije z vidika vprašanja, katere filme restavrirati, pri čemer bo problematiziral kanonizacijo filmske restavracije. Skupina čeških restavratorjev mlajše generacije bo predstavila projekt digitalizacije štirinajstih čeških filmov, ki so jih ponovno poslali na redno kinematografsko pot.
Glede na to, da je Slovenija
