Peter Kolšek, poročevalec
Berlin – Francoski film Zbogom, kraljica (Les adieux à la reine), ki je postavljen v Versailles v prvih dneh revolucije, je v četrtek zvečer odprl letošnji festival in je s svojo atraktivnostjo ravno pravšnji za elitistično (berlinsko, evropsko) publiko.
Narejen je dovolj atraktivno, da ni dolgočasen, dovolj resno, da se lahko kdo, ki noče biti plehek, tudi zamisli, in hkrati je zgodovinska snov dovolj oddaljena, da ne more biti neprijetna.
Kostumsko zapakirana zgodovina torej, vendar se režiser Benoït Jacquot ne ukvarja z revolucijo kot enim od temeljev sedanje Evrope, kaj šele z možnostjo njene ponovitve, ampak poskuša le osvetliti dogodke, ki so se odvijali v sobanah in predvsem po temnih hodnikih versajskega dvorca med 14. in 17. julijem 1789; Bastilja je, kot vemo, padla prvi dan. Ludvika XVI. komaj vidimo, in kolikor ga, deluje zaskrbljeno, a ne panično, zato pa je toliko bolj v ospredju kraljica Marija Antoaneta – tudi ona ni prikazana kot avša, ki jih nič ni jasno – in njene dvorjanke. Predvsem ena: mlada Sidonie, punca iz ljudstva, ki se je, ne vemo kako, povzpela do kraljičine bralke. Za svojo gospodarico, ki jo obožuje, je pripravljena narediti vse, in tudi naredi, ko na koncu reši njeno ljubimko (kraljica je imela očitna homoseksualna nagnjenja) pred revolucionarji. Ob tem mora grenko spoznati, da je kraljica raje žrtvovala njo, ki jo je imela prav tako rada, kot lepotico aristokratskega porekla. Revolucija je bila torej nekako le utemeljena, lahko sklepamo po velikih ovinkih.
Najboljša stvar v filmu je temačna atmosfera agonije, ki je zajela takrat najrazkošnejše bivališče kraljev v Evropi. Naša turistična predstava o Versaillesu pozna bleščeče rokokojske sobane, Benoït je iz njih naredil s težko draperijo zastrte prostore, v katerih se plazijo strah, tiho kalkuliranje dvorjanov, kaj si bo mogoče neopazno prisvojiti, in naturalizem povzpetništva. Vsi slutijo, koliko je ura, a nihče noče tega priznati na glas. Film je tudi lepa parada ženskih likov, predvsem se posveča preprosti ljubkosti male Sidonie (igra jo Léa Seydoux, ki je novi obraz francoskega in evropskega filma), in seveda Mariji Antoaneti; upodobila jo je Diane Kruger, verjetno v Evropi najbolj znana nemška igralka. Včerajšnji Der Tagesspiegel je na prvi strani prinesel njeno fotografijo z gala večera in izjavo, ki bi najbrž lahko bila tudi režiserjeva: »Premišljevali smo, kako nas izrabljata moč in denar. In se takoj znašli v sedanjosti.« To neveliko modrost lahko podpremo z dejstvom, da je prav tako včeraj francoski producent v festivalski izdaji revije Screen ponosno objavil novico, da so takoj po premieri prodali film na vse glavne konce sveta.
Tudi filmu Izjemno glasno in neverjetno blizu (Extremely loud and incredibly close) kupcev ne bo manjkalo. Rutinski holivudski izdelek je naredil angleški avtor Stephen Daldry (njegov Bralec iz leta 2008 je bil eden največjih blagajniških dosežkov zadnjega časa). Spet gre za veliki zgodovinski dogodek: 11. september 2001. Kako iz te nesreče narediti kaj uspešnega, je povedala že najbolje prodajana uspešnica Jonathana Safrana Foerja; tudi Daldryju ekranizacija ni spodletela. Toliko manj, ker poteka naracija tistega strašnega dne skozi zgodbo o nadpovprečno pametnem devetletniku, ki je očeta izgubil v WTC, zdaj pa ga hoče na vsak način »nazaj«. Takšni izjemni dečki (igra ga mali Thomas Horn) so fotogenični sami po sebi, če imajo zraven še Toma Hanksa, Sandro Bullock in starega Maxa von Sydowa, pridejo tudi oni na vse konce sveta.