Tiskane izdaje
Mladi Karl Marx je standardni biografski film o zasebnem življenju in delu Marxa in Engelsa ter o njunem tesnem prijateljstvu in sodelovanju od njunega prvega srečanja leta 1844 do Komunističnega manifesta leta 1848.
Film (te dni v slovenskih kinih) se začne, ko je Marx (August Diehl) star 26 let in z ženo Jenny živi v izgnanstvu v Parizu. Tam spozna nekoliko mlajšega Friedricha Engelsa, sina industrialca, nad katerim je sprva intelektualno vzvišen, potem pa, ko se navduši nad njegovo študijo o položaju delavcev v Angliji, začne z njim prijateljevati.
Le začetek je filmičen, preostanek filma pa je faktografski, in to tako natančno, kakor da bi bil dokumentarec. O Marxu so izšle številne biografije in tisti gledalci, ki so prebrali eno ali dve boljši, bodo priznali, da je film močno verodostojen, kar je po eni strani njegova odlika, po drugi strani pa je prav zato tudi precej hladen.
Najprej o lastnini
V prvem, vizualno atraktivnem prizoru vidimo razcapane reveže med nabiranjem suhljadi v gozdu, ki je v zasebni lasti, zato nadnje pridrvijo konjeniki in jih kruto namlatijo. Je nabiranje suhih vej, ki so padle z dreves, prav tako kraja kot žaganje zdravih vej in dreves v zasebnem gozdu? Tu se začne predstavljanje Marxove misli o lastnini.
V uredništvu Renskega časnika (Rheinische Zeitung) v Nemčiji vidimo Marxa, kako se prereka z mladoheglovci Brunom Bauerjem, Maxom Stirnerjem in urednikom Arnoldom Rugejem. Spotoma nam film prikaže razmere v pruski monarhiji 19. stoletja.
Zatem spoznamo Marxovo družino, njegovo ljubljeno ženo Jenny (Vicky Krieps) in hčerkico. Ruge je bil tisti, ki je predlagal Marxu, naj gre v Pariz, kjer bi emigranti začeli izdajati Neue Rheinische Zeitung. V tem obdobju nastanejo Ekonomski in filozofski rokopisi, polemični eseji proti buržoaznemu izkoriščanju velike večine nemškega ljudstva. Marx takrat piše tudi v filmu omenjeni Prispevek kritiki Heglove filozofije prava, ki mu ga kot mojstrovino prizna Engels (Stefan Konarske) ob njunem prvem usodnem srečanju.
Izgnanstvo
V Evropi 19. stoletja so se dogajale dramatične spremembe, zgodnji kapitalizem je z industrijsko revolucijo prinesel bogatenje maloštevilnih in bedo množic, bolj ko je peščica bogatela, bolj je bila množica revna. Marx je spoznal, da kapitalizem institucionalizira družbeno in ekonomsko neenakost, represijo in izkoriščanje, brezpravnost revnih in pravice le za lastnike imetja. Sam je z družino tedaj živel v Londonu – ko je bil zaradi kritike pruskega absolutizma najprej pregnan iz rodne Nemčije, zatem pa je moral zapustiti še Pariz in Bruselj –, kjer je bil takšnim razmeram priča v soseščini. Edino rešitev je videl v korenitih družbenih spremembah, v utopičnem komunističnem modelu brezrazredne družbe, kjer ne bo zasebnega lastništva.
Film vzporedno z Marxovim življenjem in njegovimi večnimi finančnimi težavami spremlja tudi dozorevanje 24-letnega Engelsa. Kot prokurist v očetovi tekstilni tovarni v Manchestru je zgrožen nad izkoriščanjem delavcev. Z Marxom postaneta sopotnika in soavtorja številnih besedil, med njimi najpomembnejšega Manifesta komunistične partije (1848), ki je bil krona začetne Kritike kritične kritike ali Svete družine (1845).
Intelektualna superiornost
Bolj kot Mladi Marx bi ustrezal naslov filma Mlada Marx in Engels. Verjetno so Engelsa izpustili iz naslova zaradi komercialnih razlogov, saj je po letu 2008, ko je nastopila svetovna finančna kriza, močno naraslo zanimanje za Marxove ideje. Res pa je tudi, da je bil mislec iz Triera umsko superiornejši od bogatega prijatelja, kar je v filmu tudi simbolno prikazano z njuno prvo odigrano šahovsko partijo, čeprav da film tudi vedeti, da je Engels prvi opozoril Marxa, da ima premalo znanja o ekonomiji, in mu priporočil branje klasikov angleške ekonomske misli.
Na vprašanje, ali bere angleško, Marx vehementno odgovori, da se hitro uči. Marx je v filmu prikazan kot inteligentnejši tudi od vseh drugih ljudi, ki ga obkrožajo, za takega se je imel tudi sam in to je dajal ves čas vedeti vsem, razen Engelsu in predvsem ženi, ki je bila resnično ostroumna in razgledana, zato je z njo Marx rad razpravljal o svojih idejah.
Nenehno brez denarja
Marx je izhajal iz premožne meščanske družine, njegova lepa in ljubeča žena Jenny pa je bila iz aristokratske družine, h kateri se je pogosteje zatekala po denarno pomoč zlasti takrat, ko jima Engels še ni dajal denarja. V filmu ni jasno, zakaj je tudi Jenny brez denarja, čeprav je iz bogate družine. Poročila se je namreč brez dote, ker je njen oče zapravil celoten delež družinskega premoženja.
V Karlovi družini pa so po očetovi smrti med družinske člane razdelili njegovo premoženje, ki sinu ni zadostovalo, zato je bil odvisen od materinih prispevkov. Od matere je izsilil tudi predujem za svoj dedni delež pri njenih posestvih, ki jih je podedovala, kar v filmu tudi ni prikazano, bi pa pojasnilo, da Karl z denarjem, kadar ga je imel, ni ravnal skrbno.
Za svoje članke je bil malo plačan, poleg tega mu jih ni uspelo napisati veliko in z njimi je vedno zamujal. Brez Jenny, pravi avtorica biografije Mary Gabriel, ne bi bilo Karla Marxa in brez Karla Marxa svet ne bi bil tak, kakršnega poznamo. Biografinja ga prikazuje podobno kakor film, bojevitega, divjega, obsedenega boemskega intelektualca, ki je neizprosno obračunaval z nasprotniki, kot moža s karizmo in strastjo, ki je privlačil tako moške kot ženske, ki se je pogosto poveselil ob kozarčku in je imel rad prestiž.
Ljubeči mož in ženskar
Toda medtem ko ga biografinja predstavlja kot nežnega in ljubečega, a obenem tudi sebičnega in samoljubnega zakonskega partnerja, je v filmu zgolj ljubeč mož in oče. Tudi v drugih biografijah, med drugim v tisti izpod peresa Jonathana Sperberja, ki je v slovenščini izšla pri Modrijanu, je Marx odličen zakonski partner.
Jenny, prav tako iz Triera, in Karl sta se družila že v otroštvu, ker sta njuna očeta prijateljevala, zaročila sta se, ko je bil Marx star 18 let in Jenny 22, poročila pa sedem let pozneje. Čeprav sta imela srečen zakon, je Marx ljubimkal s hišno pomočnico in družabnico Heleno Lenchen Demuth in iz tega ljubezenskega razmerja se je rodil fantek.
Lenchen in Jenny sta bili zelo navezani druga na drugo, kar je prikazano tudi v filmu, ne pa tudi to, da je bil Marx velik ženskar, o čemer pišejo biografi. Engels, prav tako ženskar, je, da bi Marxa obvaroval pred nevšečnostmi v zakonu, otroka priznal za svojega. Takoj po rojstvu so ga dali v posvojitev, da je otrok Marxov, je Engels povedal na smrtni postelji, ko je bil Marx mrtev že 12 let, Jenny pa 14.
V filmu je govor le o dveh prvorojenih hčerah in nič ni nakazano, da so bili otroci najnesrečnejši del Marxovega življenja. V zakonu se jih je rodilo sedem, štirje so umrli v otroštvu, od preživelih treh hčera sta dve naredili samomor.
Še danes pereča vprašanja
Film je obrtniško solidna biografska zgodba z zelo dobro rekonstrukcijo obdobja, začinjena s filozofskimi idejami in tu in tam kakšnim intimnim detajlom. Vprašanja, na katera je iskal odgovore Marx, tudi v filmu, kot so skrajno bogatenje enih in beda drugih, lastnina, otroško delo, izkoriščanje delavcev, so v današnjem svetu še vedno pereča.
Zanimiva je tudi filmska poustvaritev osebnih okoliščin glavnih likov Karla, Friedricha in Jenny, v katerih so nastajala pomembna besedila, kot so Položaj delavskega razreda v Angliji, Beda filozofije in zlasti še danes najbolj brani in največkrat ponatisnjeni Komunistični manifest, k pisanju katerega je Marxa priganjal prijatelj, pri dodelavi teksta pa je sodelovala tudi Jenny. Odnosi med trojico so v filmu prikazani kot osebno in idejno tesni in kot zelo pomembni za oblikovanje filozofske in politične revolucionarne misli.
Levičarski režiser
Režiser Raoul Peck (1953) – s Pascalom Bonitzerjem tudi soscenarist – se je rodil na Haitiju, odraščal v Zairu in ZDA, srednjo šolo in univerzo je obiskoval v ZDA, Franciji in Nemčiji. V drugi polovici devetdesetih let je bil kulturni minister Haitija. Njegov aktivizem navadno opisujejo kot nacionalno-levičarski, na primer pri levičarskih nacionalnih gibanjih v Afriki v šestdesetih letih.
Pozornost je vzbudil leta 2000 z biografsko dramo Lumumba o kongoškem politiku, ki so ga s silo vrgli s premierskega položaja in ubili. Od omenjenega filma pa vse do Umora v Pacotu in Mladega Karla Marxa ostaja zvest svojemu aktivizmu.
Ta je očiten tudi v filmu Nisem tvoj zamorec o političnem angažmaju za pravice temnopoltih ameriškega pisca Jamesa Baldwina, ki je bil nominiran za oskarja med dokumentarci. Raoul Peck je ta čas direktor slovite pariške filmske šole La Fémis. Leta 2001 mu je organizacija Human Rights Watch podelila nagrado za življenjske dosežke.
