Karpo Godina: Filme je delal tako, kot je sanjal

Letošnji Badjurov nagrajenec – za kamero ali ob njej stoji že več kot petdeset let – zna veliko povedati o tem, kako se je izoblikovalo najbolj udarno obdobje jugoslovanske kinematografije. Ni čudno, bil je čisto zraven. A tudi, ko je šlo za odločanje o postajah njegovega profesionalnega življenja, ni odmanjkal.

Imate občutek, da ste na tole nagrado predolgo čakali?

Saj se je že tri leta napovedovala.

In letos, ob vaši sedemdesetletnici, je pač morala priti.

Tako nekako, ja.

Ampak, kaj zdaj? Dobili ste že vse najpomembnejše slovenske nagrade, z obema Prešernovima vred. Nekaj tudi v tujini.

Vredno se mi zdi povedati, da sem pred petimi leti dobil tudi nagrado srbske kinoteke. In letos so mi jo dali v Makedoniji. Res, zdaj lahko grem samo še v nebesa.

No, pred tem imate gotovo še kakšno nalogo. Ali kaj pripravljate?

Res pripravljam, prav po tihem. In sicer nekaj čisto drugega.

Sama ušesa so me.

Dokončno sem se odločil letos junija, ko so mi v Kinodvoru pripravili slavje ob sedemdesetletnici. Vsi nastopajoči iz filma Rdeči boogie so prišli v majicah iz tega filma, Cavazza, Predin, Dergi ... Hvala bogu so vsi še živi. Izumljam neko formo, v kateri bi trideset let kasneje ponovno osmislil tisti projekt.

To bi bil dokumentarec?

Niti ne, pravzaprav »fake« dokumentarec. Uporabil bi nekatere odlomke, sicer pa bi to bil igrani film s protagonisti iz Rdečega boogiea. Ker so oni uprizarjali čas petdesetih let, bi imel manevrskega prostora za več kot pol stoletja in predvidevam, da bi se pač zgodila določena časovna kemija. Zdi se mi, da bi bilo mogoče ustvariti nekaj, kar na tak način še ni bilo pripovedovano. Delovni naslov je Rumeni boogie.

Zakaj rumeni?

Različne barve imajo pri nas, kot kaže, intenzivno življenje.

In kako daleč je zamisel?

Priprave so še na papirju, a ne na začetku, ko bom končal, pa vem, da pri nas mlini do možne realizacije filma meljejo počasi.

Festival je ponudil na ogled izbor iz vaših kratkih filmov, med njimi smo tri, ki ste jih posneli sredi šestdesetih let v črno-beli tehniki in na takratnem formatu 2x8, videli prvič.

Vseh je sedem. To je projekt naše kinoteke in je na letošnjem festivalu v Oberhausenu ob francoski kinoteki in kinoteki iz San Francisca – gre za temo restavriranje in ohranjanje filmske dediščine – požel največ komplimentov.

Ko sem gledal te vaše prve filme, se nisem mogel ubraniti vtisa, da ste hoteli sredi kolektivističnih časov na vsak način forsirati individualizem. Ali je bil to vaš zavesten namen?

Ne, nikoli nisem delal filmov z neke ideološke ali politične predpostavke. Pri meni je šlo vedno za to, da poskušam svoja občutja in opažanja realizirati skozi kamero. In če gre za neko nasprotovanje času, ga je pač toliko, kolikor ga imam v sebi.

Seveda so bili ti vaši kratki filmi, ki se tako radikalno ločijo od sočasne produkcije, takoj razglašeni za eksperimentalne. Ali je to bil vaš namen, provokacija na ravni forme?

Tudi ne. Velja isto. Filme sem delal tako, kot sem sanjal. Ali po intuiciji. Tudi ko sem bil snemalec filmov drugih avtorjev, sem ravnal enako.

Kako ste se pravzaprav znašli na jugoslovanski filmski sceni, in to že čisto na začetku kariere?

V prvi polovici šestdesetih let, ko sem bil še študent na ljubljanski akademiji, je bila v Jugoslaviji kinematografija v razcvetu. Marsikje so bili festivali amaterskega filma, ki sem se jih s svojimi filmi na osmički pridno udeleževal. Med sabo smo mladi fantje tekmovali, tako sem na primer v Splitu spoznal Lordana Zafranovića, v Novem Sadu Želimirja Žilnika. Na teh srečanjih sem s svojim pristopom velikokrat zmagal. Ko je Žilnik dobil svoj film Zgodnja dela, je potreboval snemalca in rekel si je, najboljši bo »tisti norec iz Slovenije«. Poklicali so me v Novi Sad, to je bilo leta 1968, in tako se je začelo. Takratni direktor Neoplante je bil krasen človek, ki je imel veliko zaupanja vame; če sem le izrazil določen načrt, so mi dali denar. Tako sem nekaj kratkih filmov posnel v Vojvodini. Tam so nastali tudi Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk.

Veščino snemanja ste obvladali kot samouk?

Seveda, saj sem to počel že od gimnazije.

Eden vaših najboljših filmov, vsaj zame, je prav iz vojvodinskega obdobja, mislim na Zdrave ljudi za razvedrilo. Kako ste uspeli pripraviti domačine, da so vam, nevajeni kamere, tako strumno pozirali v svojih vsakdanjih opravah?

Znam z ljudmi. V tem primeru pa so bili sploh zelo zadovoljni. Mislili so, da je kot pri fotografu in so me spraševali, koliko so dolžni.

Pa ta vaša estetika statičnega, s pomenom nabitega kadra. Kako ste prišli do nje?

To je stara zgodba. Moj ded je bil fotograf in je slikal tudi vojake v balkanskih vojnah. V kleti sem našel tiste stare slike na steklu in na njih osebe, ki so hotele biti ovekovečene na vekomaj. Name so te podobe naredile velik in očitno tudi dolgotrajen vtis.

Vrniva se k Žilniku. Njegov film Zgodnja dela (Rani radovi) je dobil berlinskega medveda. Ni torej čudno, da so vas za direktorja fotografije začeli vabiti drugi avtorji: Bata Čengić, Ivica Matić pa Zafranović, Pavlović, Makavejev …

Stvar je tudi v tem, da se je leta 1972 zgodila prepoved črnega vala v jugoslovanskem filmu. Prepoved režiranja je doletela tudi mene, nikjer pa ni pisalo, da ne smem snemati. Tako sem deset let ostal na jugu. V Slovenijo sem hodil samo poročat.

Ampak počasi je bilo vendarle treba misliti tudi na svoj lastni celovečerec?

V obdobju prepovedi sem oddal sedem scenarijev, niti eden ni bil sprejet. Zmagal sem na anonimnem tečaju, ampak ko se je razkrilo, kdo je avtor, ni bilo s filmom nič.

In kako je prišlo do preklica prepovedi?

To je bilo pa tako, da je Filip David, urednik na beograjski televiziji, imel me je zelo rad, nameraval scenarij za Splav Meduze, ki sva ga leta 1979 napisala z Brankom Vučičevićem, sprejeti kot televizijski film, v tistem času pa so prišli na Vibo trije mladi dramaturgi – Drago Jančar, Goran Schmidt in Aleksander Zorn –, ponudil sem jim projekt, ki so ga z veseljem sprejeli. Prišlo je do realizacije v sodelovanju z beograjsko televizijo, šlo je za prvo tovrstno koprodukcijo. Tako sem se skozi stranska vrata vrnil v Slovenijo. Na Vibi je bil Bojan Štih in kmalu sem dobil novo priložnost, to je bil Rdeči boogie.

Nekoliko trivialno vprašanje: ali obstaja kaj, kar ste hoteli posneti, a niste uspeli?

Od nekdaj sem občudoval filme, v katerih je veliko dobrega dialoga. Ampak naj odgovorim takole: za film, ki ga pripravljam, torej Rumeni boogie, si zelo želim, da bi ga tudi naredil.

Kaj pa nesrečna zgodba iz leta 2005 z nerealiziranim filmom Kam je izginila Stela del Nord?

Res nesrečna. Zelo mi je žal, da ta film ni bil posnet. Takrat se mi je podrl svet in daljših stvari skoraj nisem več snemal.

Kdo je bil kriv?

Producentska svinjarija. Toliko bolj mi je žal, ker je šlo za sijajno temo: povojni Trst, Američani in vse tisto, kar ti počnejo še danes.

Kaj pa mladi slovenski filmarji? Dvajset let ste bili tudi učitelj na akademiji, veliko snemalcev in režiserjev ste vzgojili.

Pred tremi leti sem se upokojil. Težko posplošim, tudi ne bi rad našteval imen, vsekakor pa me, ko gledam njihove izdelke, prihodnost slovenskega filma ne skrbi.

Pa bo pomlad prišla – ste citirali prvotni naslov scenarija za film Trst Franceta Bevka, ko ste prejemali Badjurovo nagrado.

In poln optimizma sem rekel tudi, da zaupam meteorologu Prešernu, ki je zapisal, da se bodo vremena Kranjcem zjasnila.