Tiskane izdaje
V svojem prejšnjem, z nagrado Prešernovega sklada ovenčanem dokumentarnem filmu Aleksandrinke je raziskal zgodbe žensk, ki so se iz revne Goriške v drugi polovici 19. stoletja izseljevale v bogati Egipt, da bi lahko tam kot dojilje, varuške otrok, kuharice, sobarice, spremljevalke ali hišne pomočnice preživele v domovini ostale sorodnike.
V dokumentarcu Dom, ki je nastal v produkciji Vertiga (produciral ga je Danijel Hočevar) in mu doslej prinesel že tri nagrade, je prestopil vrata nekdanjega samskega doma gradbenih delavcev na Ulici Vide Pregarc v Mostah v Ljubljani. Po ljubljanski premieri, s katero začenja tudi distribucijo po art kino mreži, bo konec februarja prikazan v tekmovalnem programu zagrebškega festivala dokumentarnega filma.
Metod Pevec, avtor šestih igranih in dveh dokumentarnih celovečernih filmov, si je v domu najel kletno stanovanje ter se osredotočil predvsem na neplačane gradbene delavce iz Bosne, ki jim slovenska gradbena podjetja, predvsem Vegrad pa tudi mali zasebniki, dolgujejo od 12.000 do 22.000 evrov.
Ta film se je na neki način začel v Zalogu, kjer sem v delavskem predmestnem naselju preživel mladost. Tam so se bloki delili na tiste, v katerih so živeli otroci železničarjev, pa na tiste, v katerih so živele družine z zaposlenimi v Saturnusu, in tako naprej. Vsaka tovarna je zgradila svoj blok. Bili smo proletarska mularija in v spominu mi je ostala predvsem izenačenost med nami. S tem je bilo moje otroštvo zelo zaznamovano. Pozneje, po vseh spremembah, sem te opazoval prav skozi to prizmo. Ko sem hodil mimo samskega doma na Ulici Vide Pregarc ter opazoval ta gola okna brez vsega, za njimi pa gole, puste stene, je bil to jasen signal, da so se stvari v tem času bistveno spremenile.
Delo samo po sebi je dejansko izgubilo čast in kakršnokoli individualno vrednost. Razvrednoteno je. Ostal je le trg delovne sile. Zavedam se, da tudi v socializmu marsikdaj delo ni bilo tako visoko cenjeno, kot so sporočale parole, pa vendarle ... Moja mama je bila snažilka, oče šofer, pa sta kljub temu dobila kredite, gradila hišo in živela življenje, ki si ga danes neka snažilka ne more niti zamisliti. Zame je to preprosto merilo tega, kako živi družba.
Ko ste prestopili vrata tega doma, ste se soočili z žrtvami treh razbitin: z obubožanimi, brezpravnimi bosanskimi delavci, nekoč vitalnim delom slovenskega gradbenega sektorja. Z mladimi dekleti iz disfunkcionalnih družin, ki so našla začasni dom v stanovanjski skupini Kokos. Ste na začetku pričakovali, da boste trčili v tako kompleksen prerez družbene margine?
Sploh ne. Prepričan sem bil, da se bom v domu srečal le z odpuščenimi gradbenimi delavci. Šele potem sem ugotovil, da v domu prebivajo zelo različni posamezniki. Na začetku sem se upiral temu, da bi upošteval tudi te zgodbe, saj sem se bal, da bo film začel razpadati, da bo postal preveč divergenten, da bi ga te razlike enostavno raztrgale. Potem sem spoznal, da mora obstajati njihov skupni imenovalec. In res se je pokazalo, da je dom postal alegorija ali prispodoba vsega, kar se nam dogaja v družbi. Namreč, prispodoba privatizacije, ki je raztrgala družbeno lastnino pa tudi enotnost. Zato je po svoje logično, čeprav žalostno, da ima ta dom danes devetnajst lastnikov, pa tri vhode, pa nešteto različnih najemnikov in podnajemnikov.
Teh devetnajst lastnikov menda ni bilo navdušenih nad vašo idejo, da bi v njihovih prostorih posneli film.
Ko sem vstopil v dom, še nisem vedel za spor in napetosti med Vegradom v stečaju in njegovimi nekdanjimi delavci. Tako me je ob prvem obisku doma hišnik precej fizično nagnal skozi vrata in zahteval dovoljenje za snemanje. Tega dovoljenja seveda nisem imel in ga tudi nikoli nisem dobil.
Danes je pač tako, da tisti, ki zahtevajo dovoljenje za snemanje, ponavadi nekaj skrivajo. Dobil sem eno samo dovoljenje, in sicer za snemanje na Celovških dvorih. Za vse drugo pa ne. V domu sem preprosto najel sobo, česar niso mogli odkloniti, in iz nje potem snemal brez dovoljenja.
Snemali ste približno dve leti. Kako ste pridobili zaupanje vseh, ki so stopili pred kamero in povedali zelo intimne zgodbe?
Z delavci ni bilo veliko težav, saj smo ista generacija, tako da smo se kar hitro sporazumeli. Kljub temu pa je trajalo nekaj časa, da sem od njih dobil intimno soglasje. Nekaj je, če vi pridete s kamero pa nekoga skorajda prisilite, da poda izjavo. Sam pa sem hotel pridobiti prav to intimno soglasje, da bom prepričan, da se je posameznik res pripravljen in voljan izpovedati. Samo v tem primeru bo za film nekaj naredil, saj ga bo hotel obogatiti s svojo izkušnjo. To je vzelo kar nekaj časa, pri posameznikih tudi več mesecev.
Snemali ste sami. To je bilo najbrž nujno.
Že pri Aleksandrinkah sem ugotovil, da se ljudje bolj sprostijo, komunikacija je kakovostnejša in bolj iskrena, če si z nekom sam. To je en razlog. Drug je narava filmskega snemanja. Ker gre za skupinsko delo, moraš seveda planirati ekipo, ta pa naj bi bila ves čas v pripravljenosti. Tega si seveda nisem mogel privoščiti oziroma sem si lahko samo tako, da sem z opremo stanoval v hiši in čakal na prave trenutke. Ko sem takšne trenutke začutil, sem šel snemat.
Kakšen je bil odziv nastopajočih, ko so videli film?
Bili so zelo ponosni. Menim, da se jim je zdelo, da so predstavljeni kot ljudje, z dušo, srcem, družino, svojim življenjem. Bili so namreč vajeni tega, da če so se že pojavili na televiziji, so bili izkoriščeni kot neka ilustracija za prikaz določene družbene anomalije. Kot ljudje, kot posamezniki, pa niso bili pomembni.
Njihove posamezne zgodbe so že same po sebi močne, čustvene in kot take nastavljajo pasti, ki bi vas lahko zapeljale v sentimentalizem, moraliziranje, a ste se temu spretno izognili. Kamero ste vedno ugasnili v pravem trenutku. Kaj pa je snemanje na čustveni ravni pomenilo za vas?
Če pogledamo film, je tu vse zgoščeno. Sam pa sem vse to doživljal razpršeno v obdobju dveh let. Ampak postali smo nekako tovariški, prijateljski, tako da sem včasih kar pozabil kaj posneti. Tako da takrat, ko so bile situacije najtežje ali najbolj neprijetne, sploh nisem snemal. Nekako se mi je zdelo nespodobno. Izpadel bi kot neki voajer, izkoriščevalec nesrečnega človeka, ki je ravnokar prejel ne vem kakšno odločbo ...
Zdelo se mi je, da smo vzpostavili dobro ravnotežje med tem, kaj počnemo in kaj snemamo. In veliko smo počeli, ne da bi snemali. S fanti je bilo ključno, da smo ista generacija in da imamo podoben odnos do življenja, ki nas je zelo zbližal na neki elementarni ravni. Še vedno hodim tja in skušam pomagati, kjer pač lahko ...
Odločili ste se za dokumentarec s tako imenovanimi govorečimi glavami. Ta pristop zahteva veliko dela v montaži.
Niti ni bilo tako veliko materiala, ker enostavno nisem snemal, ko ni bilo treba, ampak šele, ko sem začutil, da je. Drži pa, da pri tej vrsti materiala šele montaža prinese filmu pravo strukturo in zgodbo. In ta čas je treba zdržati in biti odprt tudi za kakšen zunanji kritičen pogled.
V kakšni kondiciji je slovenski dokumentarni film?
Mislim, da je v vzponu in razvoju. Zadaj je preprosto dejstvo, da so se v zadnjem času zanj spremenili tudi pogoji produkcije, saj zdaj pri produkciji te vrste dokumentarcev s sredstvi sodeluje tudi Slovenski filmski center. To omogoča več časa, ki je potreben za zahtevnejši tip dokumentarca. Po drugi strani so tudi slovenski avtorji začutili, da so se na globalni ravni vrednost, sprejemljivost in gledanost dokumentarnega filma izrazito zvišale. Gledalci so se očitno zasitili fikcije. Na tej ravni pripovedovanja jim je težko še kaj prepričljivega povedati.
V Domu je nekaj prizorov, v katerih ste bili priča snemanju televizijskih prispevkov naših komercialnih televizij v prostorih doma. Ti prizori delujejo kot nekakšen luciden posmeh novinarskemu senzacionalizmu in populizmu. Kje vidite vlogo nacionalne televizije pri ustvarjanju produkcijsko in seveda problemsko zahtevnejših dokumentarcev?
Kljub temu da se nacionalka programsko edina posveča temu žanru, menim, da se premalo zaveda svoje prednosti na tem področju. Morala bi biti neprimerno bolj ambiciozna, in to ne samo v okvirih formatov, ki jih je vajena. Dokumentarni film bi bil lahko nacionalkina paradna disciplina. Žal pa se ta ne identificira s kulturno-umetniškimi programi, ampak zgolj s političnimi. Če bi se zavedali, da je dokumentarni film primerljiv z Odmevi, bi bilo zelo drugače.
Na koncu se težko izognem vašemu decembrskemu odstopu z mesta člana in predsednika nacionalnega sveta za kulturo. Premiera ste pozvali, naj zaradi nestrokovnega in izrazito političnega dela razreši ministrico za kulturo. Imate danes, ko je vse ostalo enako, kakšen komentar?
Zdi se mi, da je naš odstop pripomogel predvsem k prepoznavnosti NSK, opozoril je na možnost radikalnejše drže v odnosu do politike. Je pa seveda takšna gesta lahko zgolj opozorilo, saj svet nima nobenih pravih pristojnosti ali izvršilne moči.
