Tiskane izdaje
»Tehnični napredek zelo slabo vpliva na vašo moralo. Kdo ve, kako dolgo bo še obstajala ta vaša etika.« Besede, ki jih humanoidni robot oziroma 'nelinearec' v filmu Test pilota Pirxa nameni glavnemu junaku, odmevajo skozi celoten opus poljskega pisatelja, vizionarja, filozofa in futurologa Stanisława Lema.
Zgodbe in zamisli enega izmed najbolj priljubljenih avtorjev znanstvenofantastične literature so navdihnile številne ekranizacije, najbolj znana je zagotovo film Solaris Andreja Tarkovskega, med novejšimi pa velja omeniti delo izraelskega režiserja Arija Folmana Kongres.
Madžarski režiser György Pálfi se bo letos podpisal pod nov film, narejen po predlogi Lemovega romana Gospodov glas, ki ga boste kmalu lahko brali tudi v novem prevodu Tatjane Jamnik.
Osnovna premisa filma Test pilota Pirxa, ki je posnet po kratki zgodbi Stanisława Lema Razprava, se vrti okoli vprašanja, kaj pomeni biti človek in kaj je tisto, kar človeka loči od robota. Zgodba je postavljena v prihodnost, ko človeška civilizacija izumi robote, ki se navzven po ničemer ne razlikujejo od svojih stvariteljev. Raketni pilot Pirx s posadko, ki jo sestavljajo tako ljudje kot roboti, odpotuje na nevarno eksperimentalno vesoljsko misijo, pri čemer ne ve, kdo izmed njegovih podrejenih je človek in kdo robot. Pirx do odkritja, kdo je robot in kdo ne, pride po naključju − gre za tipično Lemovo filozofijo. V filmu je predstavljena tudi ideja, da so prav šibkost, nepopolnost in dvom tisto, kar ljudem daje prednost pred roboti, ki se ne znajdejo v nepredvidljivih okoliščinah.
Znanstvena fantastika je vedno predstavljala ploden poligon za postavljanje in redefiniranje številnih vprašanj, povezanih z našimi kolektivnimi vizijami prihodnosti in strahovi pred njo. Test pilota Pirxa daje slutiti tesnobo Scottovega Iztrebljevalca, temačnega sveta, v katerem nismo več zmožni ločiti človeka od robota oziroma replikanta. Piestrakova tematsko še vedno aktualna klasika komunističnega ZF-filma bo letos tudi del retrospektive Nepopolna prihodnost. Znanost. Fikcija. Film. v okviru 67. Berlinala.
Znanstvenofantastični filmi so v vzhodnem bloku cveteli predvsem v 60. letih, ko se je Sovjetska zveza pod vodstvom Nikite Hruščova počasi izvijala iz železnega prijema stalinizma. Uspehi Sputnika in Jurija Gagarina so za kratek čas omogočili sanjanje o svetli prihodnosti. Konec 60. let, ko so ZDA dobile vesoljsko tekmo in je Hruščova zamenjal Brežnjev, so se tudi filmi ponovno odeli v sivino in brezup.
Test pilota Pirxa čas, v katerem je nastal, spretno izkoristi v svoj prid. Izpraznjene, monumentalne, vesoljske in temačne stavbe komunistične arhitekture, polne bizarnih tapet in futurističnih namiznih svetilk, nas skupaj s svinčeno barvno paleto hladne vojne in sumničavo glasbo, ki jo je za film je prispeval skladatelj Arvo Pärt, zlahka prestavijo v skrb vzbujajočo prihodnost.
Začetek filma je, podobno kot njegovi analogni posebni učinki, nekoliko okoren. Akcijska sekvenca z vijugasto gorsko cesto in rdečim mustangom se zdi nepotrebno vsiljena, tako kot restavracija McDonalds, v katero Pirx po divji vožnji zavije na pivo. Anahronističen in zato v resnici precej zabaven prvi del filma se v drugi polovici prevesi v napeto filozofsko komorno dramo, ki se odvije znotraj vesoljske ladje. Kontradiktorna kombinacija zastarelih posebnih učinkov in resnih filozofskih tem ustvari prav posebno dinamiko, ki gledalcu prinaša zanimivo in zabavno filmsko izkušnjo.
