Kinoteka vabi: Vrtoglavi nagoni in usodne ženske

V soboto ob 19. uri si lahko v Kinoteki za ceno enega filma ogledate kar dve kultni mojstrovini; elegantno Vrtoglavico in senzacionalistični Prvinski nagon.

Objavljeno
21. september 2017 12.13
Bojana Bregar
Bojana Bregar

V Kinoteki se konec tedna obeta filmski dvojček, ki bo v enem večeru združil dva filma, ki na prvi pogled nimata prav veliko skupnega − razen da oba veljata za kultna filma. Prvi je film enega najbolj znanih režiserjev vseh časov. Drugi je kriv za enega najbolj razvpitih prizorov v zgodovini filma. Prvega obožujejo in v iskanju skritih pomenov secirajo filozofi in drugi intelektualci, drugi je bil dolga leta stalni inventar na programih naših komercialnih televizij. Prvi je eleganten, skrivnosten in subtilen, drugi senzacionalističen, napol vulgaren in objesten, kot so bili lahko na svoj krasni način objestni in vulgarni hollywoodski filmi devetdesetih.

Prvi je Vrtoglavica (1958) britanskega mojstra suspenza Alfreda Hitchcocka in avtorja nesmrtnega Psiha (1960), drugi je Prvinski nagon (1992) Paula Verhoevena, nizozemskega režiserja, ki se je v filmsko zgodovino zapisal z nepozabnimi filmi, kot so RoboCop (1987), Slačipunce (1995) in Starship Troopers (1997).

A čeprav ju ločujejo skoraj štiri desetletja (in razlika 1,5 zvezdice na IMDb), se Vrtoglavica in Prvinski nagon, ko ju malce pozorneje pogledamo, ne zdita več oddaljena svetove, ampak v resnici le na drugačen način predelujeta eno, isto in zelo intrigantno temo − ženske. Pa ne katere koli, temveč tiste, ki so v filmu noir vedno povzročile pogubo moškega. Fatalke.

V Hitchcockovem filmu vloga usodne ženske pripade plavolasi Madeleine (Kim Novak), ki obsede pred kratkim upokojenega detektiva Johna Fergusona (James Stewart). Ta si prizadeva varovati njeno življenje, ki ga najbolj ogroža kar sama, saj poskuša skočiti v smrt z visoke stavbe, toda pri tem ga ovira njegov lastni strah pred višino.

Vse skupaj se dogaja na različnih izjemno fotogeničnih lokacijah v San Franciscu, ki tvorijo veličastno ozadje za nepredvidljivo zgodbo ter odlično igro obeh protagonistov. Ne manjka razlogov, zakaj Vrtoglavica velja za enega najboljših Hitchcockovih filmov, ki so mu v le kratkih petih letih sledili še trije enako izjemni režijski podvigi Sever-severozahod (1959), že omenjeni Psiho (1960) ter Ptiči (1963).

Prizor iz filma Vrtoglavica, foto: Promocijsko gradivo

Prvinski nagon je osredotočen na detektiva (Michael Douglas), ki se, medtem ko poskuša razrešiti umor zvezdnika, zaljubi v žensko, ki je glavna osumljenka. Plavolasa femme fatale je tokrat Sharon Stone v vlogi psihologinje, ki detektiva zvabi, da z njo prične igro mačke z mišjo, in podobno kot v Vrtoglavici zaplet požene oba protagonista v pogubno spiralo spletk in prevar.

Oba filma pri tem stavita na kombinacijo erotike in nasilja, čeprav je pri Hitchcocku to moč čutiti, ne pa zares videti. Pri Verhoevenu je ravno nasprotno, saj je oboje potencirano do mere, kjer je, če rečemo kot Američani, dobesedno in your face, vrženo v obraz. Najbolj nepozabno je to ilustrirano v danes tisočkrat parodiranem in citiranem prizoru, ko med zasliševanjem na policijski postaji glavna osumljenka prekriža noge in da navzočim policistom vedeti, kdo v resnici nosi hlač(k)e in kdo ne.

Poleg tematike si filma delita tudi vizualne reference. Kim Novak in Sharon Stone sta obe odeti v podobno garderobo deviško bele barve ter nosita lase zvite v kačasto spiralo. Verhoeven je pogosto komentiral podobnosti med filmoma, pri tem pa trdi, da sta se zgodili tako rekoč nevede, kajti zares se je paralel s Hitchcockom zavedel šele, ko si je ogledal končano verzijo lastnega filma. Pri tem je poudaril, da si je Vrtoglavico v letih pred snemanjem Prvinskega nagona ogledal mnogokrat in da so se mu posamezni prizori zagotovo vtisnili globoko v nezavedno, od koder so svojo pot potem našli nazaj v film − tokrat njegov.

Dvojček teh intrigantnih filmov dveh nič manj zanimivih režiserjev si boste torej lahko ogledali v istem večeru ter se sami prepričali, ali obstaja vez, ki najbolj transparentna postane ravno na ta način; ko jih lahko s povsem svežimi vtisi primerjamo med seboj. Double bill, tradicija, ki izvira še iz časov pred veliko gospodarsko krizo v ZDA, je sicer takrat pomenila filmsko ponudbo v smislu »dva za ceno enega«, s katero so kinodvorane poskušale privabiti obubožane množice v iskanju še kako dobrodošlega pobega pred realnostjo.

Dandanes je nekoliko drugače in realnost se skozi dvojno dozo umetniške interpretacije morda razkrije jasneje, kot nam jo uspe dojeti skozi informacijsko meglo vsakdana. Vabljeni, da se na lov za resnico podate skupaj s Hitchcockom in Verhoevenom v soboto, 23. septembra, ob 19. uri v Slovenski kinoteki.