Tiskane izdaje
»Filmi so globalni, naše podjetje pa si želi, da bi slišali tudi naš glas na svetovnem filmskem trgu.« Tako je Wang Jianlin pojasnil, zakaj je njegova skupina Wanda na začetku meseca odštela 3,5 milijarde dolarjev za nakup filmskega studia Legendary Entertainment.
Na videz gre za popolnoma poslovno odločitev. Wang je najbogatejši Kitajec s premoženjem, ocenjenim na 27 milijard dolarjev, in že dolgo si prizadeva diverzificirati poslovanje. Kakor večina kitajskih tajkunov je začel s preprodajo nepremičnin.
Tako kakor mnogi med njimi je tudi Wang pred desetimi leti začel širiti svoje delovanje, in ker je nekdanji vojak, ki se je kratko malo dobro znašel pri demobilizaciji vojske in reformah komunističnega gospodarstva, mu je med milijardami, pridobljenimi v prahu gradnje države, manjkala samo umetnost.
Zato je začel pogledovati na drugo stran oceana. Tam je seveda zagledal Hollywood. Wanda je tako postala prvo kitajsko podjetje, ki je obiskalo enega največjih hollywoodskih studiev.
Toda zgodba se ne začenja, še manj pa končuje v ameriški tovarni filmov. Še pred dvema letoma in pol so svetovni mediji Wang Jianlina opisovali kot Samuela Goldwyna našega časa. Takrat je namreč napovedal – celo v navzočnosti zvezd, kakršne so Nicole Kidman, Leonardo DiCaprio in John Travolta –, da bo v mestu Qingdao na kitajski vzhodni obali ustvaril novi Hollywood oziroma po njegovih besedah »orientalsko filmsko metropolo«.
Wanda je v filmskem poslu že deset let, vendar je vse do projekta v Qingdaoju samo kupovala kinematografe – do zdaj jih je kupila več kakor 6000 na Kitajskem, v Aziji in Ameriki, kjer je leta 2012 odštela 2,4 milijarde dolarjev za nakup verige AMC Entertainment.
Toda ko je Wang Jianlin napovedal, da bo za kitajsko filmsko cesarstvo namenil osem milijard dolarjev, da bi zgradil 20 filmskih studiev, od katerih bo eden imel največji oder na svetu z 10.000 kvadratnimi metri površine, drugega pa bodo uredili pod morsko površino, je postalo jasno, da ne gre samo za naložbe v novo vrsto nepremičnin. Tajkun je že takrat povedal, da je s filmskimi in televizijskimi hišami že sklenil sporazume o snemanju približno tridesetih filmov letno ter da upa, da bodo tu v Qingdaoju naredili približno sto domačih filmov in televizijskih serij.
In povedati je treba, da kitajski Hollywood oziroma, kakor mu nekateri pravijo, Chollywood, ponuja vse, kar imajo na voljo najboljši ameriški studii. Če nekdo potrebuje evropsko pokrajino, jo bo dobil. Če snemajo film, ki se dogaja na Bližnjem vzhodu, je tudi to mogoče storiti v tem studiu. Če gre za kitajske zgodovinske zgodbe, bodo tu takoj postavili dvorec katerega koli cesarja.
Medtem ko čakamo, da se leta 2017 odpre orientalska filmska metropola, je Wang skočil čez ocean, da bi kupil studio, v katerem so naredili uspešnice, kakršne so Jurski svet, Vitez teme in Godzila. In čeprav si ni težko predstavljati, da se bo s filmi zgodilo nekaj podobnega, kakor se je z iPhoni – da si jih namreč izmislijo Američani, ustvarjajo pa Kitajci –, je popolnoma očitno, da ambicije Wang Jianlina daleč presegajo poslovne.
Popolnoma jasno je, da ima zato on in njegov konglomerat vso podporo partijskega vodstva. Wang je misijonar kitajske »mehke moči«, in ker živimo v času, ko so mali in veliki zasloni pravzaprav vzporedni svetovi in nadomestna resničnost, je film izjemno pomembna oblika umetniškega, propagandnega in vrednostnega izražanja. Kitajska noče samo uvažati tujih kinematografskih izdelkov, ampak bi jih rada tudi sama prodajala, zlasti Američanom, katerih razumevanje in naklonjenost si že od nekdaj želi.
Toda če bo kitajski filmski stroj hotel biti uspešen, bo moral prehoditi še dolgo pot. Do zdaj se je tuje občinstvo zanimalo za kitajske filme samo občasno, kadar se je pojavil film, kakršen je bil Zbogom, moja konkubina Chen Kaigeja ali Heroj Zhang Yimouja. Največ pa so h kitajski kinematografski identiteti kljub vsemu prispevali Hongkonžan Jackie Chan ali Tajvanec Ang Lee. Wang Jianlin sanja o tem, da bi ustvaril svoje filmsko cesarstvo. S kitajskimi zvezdniki. Kitajsko rdečo preprogo. Kitajskimi filmi. Ustvaril bi rad vso kulturno podlago, ki ne bi po ničemer zaostajala za Hollywoodom. In ki bi seveda izvažala izdelke kitajske kulture v ves svet.
Wangu koristijo prav tiste prevladujoče težnje, zaradi katerih je razpadla avtomobilska industrija in zaradi katerih skoraj vsak sestavni del avtomobila prepoznavne znamke izdelajo daleč stran od države, v kateri naj bi bil izdelan. Tako se je postprodukcija večinoma preselila iz Los Angelesa in celo postala ena od propadajočih industrij v ZDA. Družba Rhythm and Hues Studio, ki je ustvarila posebne vizualne učinke v filmu Pijevo življenje, je, denimo, bankrotirala nekaj tednov po tem, ko je prejela oskarja za svoje delo pri tem filmu.
Šest mesecev pred tem je bil Digital Domain, studio, ki je bil zelo pomemben pri ustvarjanju Titanika in Apolla 13, prisiljen razglasiti stečaj, njegova osnovna sredstva pa sta kupili kitajska družba Galloping Horse America in indijski MediaWorks. Ko je Wang Jianlin med slovesnim odprtjem »filmske metropole« lani izjavil, da je Wanda prva in edina »družba na svetu s široko proizvodno bazo, hkrati pa ima na voljo produkcijske in distribucijske kanale«, je imel samo deloma prav.
Prva zagotovo ni, ker je nekoč vse to združeval Hollywood. Edina pa morda res je, ker je ameriški filmski raj razstavil svoj stroj. Chollywood je zato v najboljšem primeru vstajenje Hollywooda. Treba ga je samo še vsebinsko osmisliti. Nikakršnega dvoma ni, da bosta s kombinacijo nizkih stroškov in visokega proračuna Wang Jianlin in njegov konglomerat Wanda s hitrimi koraki pohitela k cilju. Cilj je spremeniti Kitajsko v filmsko velesilo, Wando pa v prepoznavno veliko mednarodno podjetje.
Toda če bo Kitajska hotela postati mati novega Hollywooda, bi morala ustvariti takšno filmsko industrijo, ki bi bila univerzalna kot popularna glasba, vendar tudi odprta za genialne umetniške prebliske, ki ustvarjajo modne težnje, gibanja in usmeritve.
Razmere, ki to omogočajo, se skrivajo daleč stran od velikih podjetij in denarja. Konkretno, najti jih je mogoče nekje na področju svobode, ustvarjalnosti in uporniškega duha. Ne Kitajska ne Wang pravzaprav nista pripravljena spustiti teh stvari s kratkega povodca.
