Ko je duh časa slep za lezbično ljubezen

Film Carol, nominiranec za oskarja, je tudi film o netipični ljubezni v vsej njeni očarljivosti in protislovjih.

Fri, 26.02.2016, 12:00
Lezbična ljubezen v mainstreamu

 

V Sloveniji imamo enega najstarejših festivalov LGBT-filma v Evropi, ki je usmerjen v prikazovanje filmov istospolne ljubezni in različnih spolnih identitet. Upodabljanje istospolnih partnerstev ali nekonvencionalnih spolnih usmeritev sicer počasi prodira tudi v prevladujočo popularno kulturo: v TV-serije in filme. Od začetka tisočletja so se med boljše upodobitve lezbičnih razmerij uvrstili: canski nagrajenec Adelino življenje (2013) Abdellatifa Kechicheja. V filmu Otroci so super (2010) sta starejši lezbični par z dvema otrokoma upodobili hollywoodski zvezdnici Julianne Moore in Annette Bening. V Fantje ne jočejo (1999) je v ospredju dekle Teena Brandon (Hilary Swank), ki hoče zaživeti kot fant. Švedska drama Pokaži mi ljubezen (1998) pa najstniški lezbični par postavi v majhno okolje.

Filmi, kot je Carol, pripadajo tisti hollywoodski tradiciji, ki stavi na manjše drame zanimivih junakov ali junakinj. Ponavadi ti partikularni vstopi v univerzalne teme, kot je ljubezen, postrežejo tudi z bolj pomenljivimi sporočili.

Režiser Todd Haynes se je tokrat lotil scenarija po romaneskni predlogi The Price of Salt ene najboljših pisateljic kriminalk Patricie Highsmith. Istospolno usmerjena avtorica je leta 1952 zgodbo o ljubezni med dvema ženskama napisala pod psevdonimom Claire Morgan. Tedaj je deklarirano gejevstvo ljudem še lahko uničilo sloves, kariero in življenje.

Napetost v filmu Carol prav gotovo izvira tudi tega iz zgodovinskega konteksta petdesetih let, povsem nenaklonjenega istospolnim partnerstvom in še precej vpetega v stare patriarhalne vzorce.

Glavni junakinji Carol in Therese se torej zaljubita v času, ki nima posluha za žensko individualnost, za njeno kreativnost, željo po samostojnosti, še manj za drugačno spolno izbiro. Junakinji se spoznata v veleblagovnici, kjer Carol kupuje božično darilo za svojo štiriletno hčer. Prodajalka Therese ji svetuje, naj deklici kupi električni vlak. Carol se za to netipično darilo tudi odloči. Električni vlak, ki kroži po tirih, bo postal metafora ne le nekonvencionalnosti obeh žensk, ampak tudi zaprtosti v krog tedanjih družbenih norm.

Carol je namreč poročena, četudi z možem Hargeem živita ločeno. Ta je še vedno zaljubljen vanjo in bolestno ljubosumen na sicer redke ženske, ki jih je ljubila. Ko začneta Carol in Therese prijateljevati, se Harge odloči, da bo na sodišču poskušal dobiti skrbništvo nad otrokom. Carolino pravico do skrbništva spodbija prav na podlagi njene dozdevno izprijene spolne usmeritve.

Film torej gradi dve liniji. Prva spremlja počasno zbliževanje obeh žensk. Carol s svojim krznom, izbranimi oblačili, popolno pričesko, cigaretnico tako rekoč uteleša famme fatale, Therese pa deluje kot precej izgubljena mladenka, ki prizna, da se ji zatakne že pri odločitvi, kaj bo naročila za kosilo. A postopoma, ko se Therese posveti svoji strasti fotografiranja in celo dobi službo fotografinje, dozori in najde odločnost v sebi.

Druga linija zgodbe, ki je seveda povezana s prvo, zadeva Hargeevo tožbo. Ta gre tako daleč, da za Carol pošlje zasebnega detektiva, ki naj bi za sodišče posnel njeno inkriminirajočo ljubezensko razmerje. Vrhunec zgodba doseže, ko Carol in Therese končno konzumirata ljubezen, pri tem pa ju zasači izsiljevalski detektiv. Carol tedaj dojame, da mora žrtvovati ljubezen, če hoče še kdaj videti hčer. Zaradi svojih »nenaravnih« tendenc mora obiskovati celo psihologa.

Naposled na sodišču z bivšim možem vendarle doseže kompromis o skrbništvu nad hčerjo. Ko ji to uspe, se poskuša ponovno zbližati s Therese. Ta sprva zavrne njeno ponudbo skupnega življenja, a se na koncu vendarle premisli. Srečen konec je svojima junakinjama privoščila že Patricia Highsmith, kar je bil v tistem času pomemben precedens.

Glavna kvaliteta filma je, da zgodbo o zbliževanju dveh med seboj različnih žensk, ki se dogaja v flashbacku, slika potrpežljivo in s subtilnimi filmskimi prijemi. Haynes je dober predvsem v tem, kako s filmsko govorico (snemanje detajlov, pogledov, bežnih dotikov in drobnih gest pozornosti) izraziti, kaj se, denimo, dogaja v glavah junakinj. Zgodbo odlikujejo dobri dialogi pa tudi prepričljiv portret samega obdobja z vsem šarmom in eleganco tedanje mode, avtomobilov, interjerjev itd. Cate Blanchett je s Carol ustvarila podobo dovolj enigmatične in intrigantne fatalke, ki pooseblja materinsko ljubezen, po drugi strani pa tudi odločenost, da se ne bo podredila obstoječim seksualnim konvencijam. Za glavno vlogo je prejela nominacijo za oskarja. Rooney Mara kot Therese je prepričljiva kot nasprotje Carol, a obenem tudi kot oseba, ki postopoma dozori in pride na sled lastnim kariernim in romantičnim preferencam. Oskarjeva akademija jo je počastila z nominacijo za stransko vlogo.

Film je naposled zanimiv tudi zato, ker do obdobja, ki ga portretira, ni pokroviteljski in se ne šopiri z domnevno razsvetljenostjo današnjega časa. Prav s tem, ko zgodbo o netipični ljubezni umesti v epoho, naslikano v vsej njeni očarljivosti, a hkrati tudi v vseh njenih protislovjih, se mu uspe trajno dotakniti gledalcev.

Prijavi sovražni govor