Tiskane izdaje
Komedija je gotovo eden najtežjih filmskih žanrov. Še zlasti, kadar želi zabavati bolj izbirčnega gledalca. Pa to lahko stori komedija, ki ima en sam cilj – da se vam topi v ustih kot sladkorček in potem potrebujete teh sladkorčkov vse več? Lahko!
Danes 76-letni in očitno še zelo vitalni ameriški režiser srbsko-avstrijskih korenin Peter Bogdanovich je natanko takšno komedijo naslovil Takšna pač je (She's Funny That Way). Premierno so jo prikazali na lanskem beneškem filmskem festivalu, sedaj je v art kino mreži na sporedu tudi pri nas.
Bogdanovich, ki velja za enega stebrov novega Hollywooda (Woody Allen, Francis Ford Coppola, Brian De Palma, Stanley Kubrick, Martin Scorsese), je doslej režiral več kot trideset filmov, igral v več kot štiridesetih, kariero pa začel kot filmski publicist. Je dober poznavalec filmske zgodovine in avtor več knjig na to temo.
V najvišji prestavi
Čeprav je posnel mnogo pri gledalcih zelo uspešnih filmov, ki so pomlajevali žanre zlatega obdobja Hollywooda in jih reševali iz pepela, kot so Zadnja kino predstava (1971), Kaj te očka pušča samo? (1972), Papirnati mesec (1973) ..., je Bogdanovich obenem tudi režiser, ki je, denimo, povsem mirno zavrnil režijo Botra, češ da ga mafija ne zanima. Zadnji dve dekadi deluje predvsem v okviru televizijske produkcije. S filmom Takšna pač je, ki je kritiko sicer razdeli na dva konca, pa se je vrnil v kino skozi velika vrata.
Takšna pač je je komedija tempa v najvišji prestavi, komedija popolnega situacijskega pretiravanja in vsakovrstnih zmešnjav, komedija lucidnih replik ter nepregledne vrste citatov iz filmske zgodovine, tudi tako imenovanih cameo igralcev v epizodnih vlogah s Quentinom Tarantinom vred. V prvi vrsti pa je nekakšen hommage, če ne celo parodija ali metarazličica hollywoodske screwball komedije, ki je cvetela predvsem v tridesetih letih in jo pogojno lahko slovenimo kot prismuknjena ali prismojena komedija.
Zanjo je bila med drugim značilna vojna spolov (tudi socialnih razredov), v kateri ženske izzovejo moško dominantnost. Ob tem pa so bile polne hitrih, karakterizirajočih replik in situacijskih pretiravanj. Med glavnimi predstavniki so bili Frank Capra, Howard Hawks, Preston Sturges in Ernest Lubitsch. Prav trapasta besedna igra z vevericami in orehi iz Lubitschevega zadnjega dokončanega filma Cluny Brown je bil po režiserjevih besedah tudi ena od inspiracij za film.
Na glavo obrnjeno
Arnold si, nič hudega sluteč, med pripravami na novo gledališko režijo spet privošči eno takšnih punc, že v imenu lahko Izzy, v resnici pa Isabello Patterson (Imogen Poots), ki si želi postati, kaj drugega kot – igralka. S čimer ne bi bilo še nič usodno narobe, če se ne bi Izzy naslednji dan znašla na avdiciji za vlogo – koga drugega kot lahke punce – v njegovi novi predstavi. Od tu naprej drvimo skozi komedijo zmešnjav, ki jo Izzy, sedaj že Isabella in slavna blondasta hollywoodska diva, retrospektivno in spogledljivo nedolžno pripoveduje vsega holivudsko odbitega vajeni cinični novinarki Judy (Illeana Douglas).
V drveči vlak nesporazumov in situacij se zapletejo Arnoldova žena Delta, ki igra v njegovi produkciji (Kathryn Hahn), glavni igralec predstave Seth (Rhys Ifans), ki bi na vsak način rad spravil Delto med rjuhe, dramatik Joshua (Will Forte), ki se zatreska v Izzy, njegova partnerka in histerična kvazipsihiatrinja Jane (Jannifer Aniston). Za nameček pa še perverzni ostareli sodnik, zvodnica, ki je prav tako Arnoldovo bivše dekle na poziv, Isabellini starši in seveda punce, ki jih je v preteklosti Arnold tako bogato obdaroval, zdaj pa jih srečuje kot po tekočem traku.
Takšna pač je je tako na glavo obrnjeno Čedno dekle: moški, ki rešuje ženske, postane sam žrtev tega reševanja.
Ob Takšna pač je si ni težko predstavljati Bogdanovicha, kako sedi v naslanjaču v domači kinoteki in se dolge dneve ter noči sladka z mogočno zgodovino Hollywooda. Malo jemlje tu in malo tam. Povsem vseeno mu je, če ga kdo pri tem zasači. Za nameček pokliče še igralko in producentko Louise Stratten, svojo nekdanjo partnerico, in z njo napiše scenarij. Enostavno uživa in vse, kar si pri tem misli, je tole: »Opazil sem, da so gledalci zelo željni smeha. Smo v časih, ko bi se ljudje radi predvsem smejali, se sprostili in ne razmišljali preveč. To jim lahko moj film ponudi. Nekako veš, kam zgodba pelje, a ne povsem. Zabaven je način, kako prideš do tja.« Nič manj in nič več.
In kaj počne tu Tarantino, ki je Bogdanovicha v epizodni vlogi didžeja spravil v oba volumna Ubila bom Billa? Da v finalu s prizorišča odpelje glavno divo, je najbrž samo po sebi umevno. Manj samoumevno pa je, kam. Vsekakor na kraj, ki Richardu Geru v Čednem dekletu ne bi padel na kraj pameti.
