Tiskane izdaje
Film Trumbo sodi med tiste, v katerih Hollywood obračunava s svojo lastno zgodovino. Ob začetku hladne vojne so namreč nasprotniki komunizma rdečkarje začeli iskati med hollywoodskimi zvezdniki, scenaristi in režiserji. Eden izmed njih je bil večkratni oskarjev nagrajenec scenarist Dalton Trumbo.
Posledice gonje kongresnega komiteja za zasledovanje proti-ameriške aktivnosti, uperjenega proti dozdevnim simpatizerjem Sovjetske zveze, so bile katastrofalne. Ko Trumbo ob koncu filma prejema nagrado ameriškega scenarističnega združenja, s katero so ga v sedemdesetih letih dokončno rehabilitirali, govori o razdrtih družinah, o bankrotih in celo številnih smrtih ljudi, ki so padli v nemilost antikomunistične kampanje.
Film se sicer osredotoči prav na usodo Daltona Trumba, ki je bil ena ključnih tarč protikomunistične preganjavice. Enajst mesecev je odsedel v zaporu, ker ni hotel odgovarjati na vprašanja kongresnikov in ovaditi svojih kolegov, predvsem pa je pristal na t.i. hollywoodski črni listi. Novinarka in poročevalka Hollywooda Hedda Hopper (Helen Mirren) je bila poleg Johna Wayna ena ključnih akterk, ki so se borili proti rdeči nevarnosti; z izsiljevanjem je pritisnila na lastnike velikih hollywoodskih studiev (na primer na Louisa Mayerja), da so iz produkcijskega procesa izrinili vse, ki jih je kongresna komisija povezovala s komunistično partijo ZDA. Trumbo je bil eden tistih, ki je plačal ceno za to, da se za svoje levičarske ideale ni opravičil, obenem pa tudi ni ovadil nikogar od svojih prijateljev. Po prihodu iz zapora se je preživljal tako, da je sprejemal katerokoli scenaristično nalogo, pod scenarije pa se je podpisoval s psevdonimi. Pod psevdonimom je napisal tudi z oskarjem nagrajeni scenarij za Rimske počitnice, pa številne scenarije za drugorazredni studio King – tu izjemno vlogo lastnika studia odigra John Goodman, ki se ne pusti ustrahovati antikomunistični komisiji. V okviru tega studia Trumbo priskrbi delo še ostalim scenaristom, ki jih je Hollywood izpljunil, in pod psevdonimom napiše tudi scenarij The Brave One. Zanj ponovno prejme oskarja za najboljši scenarij.
Več kot deset let nekateri najvidnejši hollywoodski pisci delujejo pod krinko. Zadeve se začnejo obračati, ko Kirk Douglas, zvezdnik filma Spartak, prosi Trumba, da izboljša scenarij za ta film. Istočasno Trumba snubi tudi režijska veličina Otto Preminger za film Eksodus. Preminger je tudi prvi, ki javno obelodani, da dela s Trumbom, podobno kot Douglas poskrbi, da pod scenarij Spartaka podpišejo slavnega scenarista. Oskar za Spartaka Trumbu je obenem znak, da se je antikomunistična gonja v Hollywoodu polegla.
Družinska zgodba
V tej zgodbi pomembno vlogo odigra Trumbova družina, še posebej njegova žena Cleo (Diane Lane), ki možu stoji ob strani v najtežjih trenutkih in ga zna pravočasno pokritizirati, ko s svojim obsesionalnim pisanjem začne greniti življenje njej in njunim otrokom. Pomembna je še vloga najstarejše hčere Nikole (Elle Fanning), ki v očetu vidi idola, a se mu zna tudi upreti.
Film je torej v mnogih pogledih družinska drama, a v ospredju je predvsem Trumbova kritična pozicija do ovajalske protikomunistične struje v Hollywoodu. Nakaže namreč, da je gonja služila le političnim potrebam ene strani, prinesla pa ni ne dokazov o zaroti ne zarotnikov, kot v enem televizijskih nastopov pove sam Trumbo. V tem pogledu lahko vidimo film tudi kot zgodbo o ustroju Hollywooda kot takšnega, ki je iz strahu pred sankcijami hitro pristal na takšno izsiljevanje in ustrahovanje.
Saoočiščevalen izdelek
Seveda kompromisarska in pragmatična drža tovarne sanj po koncu vojne ni presenetljiva. Konec koncev je ta v tridesetih letih koketirala z nacizmom in prilagajala filme nemškemu trgu, med drugo svetovno vojno, ko je k zavezništvu pristopila Sovjetska zveza, pa snemala filme, ki so slavili Stalinov režim. Mission to Moscow Michaela Curtiza (režiserja slavne Casablance) je osupljiv propagandističen film, ki kaže na pravilnost in pravičnost stalinistične usmeritve. Grozljivi proces proti Buharinu, Tuhačevskemu in ostalim žrtvam je podrobno prikazan kot upravičena kazen za podle nacistične izdajalce, glavni tožilec Višinski pa kot rahločuten sogovornik ameriškega ambasadorja. Ni čudno, da so Američani na film že dve leti kasneje pozabili. V času zaostritve političnih odnosov s Sovjetsko zvezo pa je Hollywood sploh hitro zamenjal ploščo in v slogu komunističnih čistk žrtvoval nekatere svoje najvidnejše zvezdnike. V Trumbu izstopa tragična usoda Edwarda G. Robinsona, sprva velikega podpornika obtoženih, ki pa se je kasneje zlomil in pred komisijo »imenoval imena«, a je bilo kljub temu konec z njegovo kariero. Posebej lahko izpostavimo še Arlena Hirda (igra ga stand-up komik Louis CK), scenarista in Trumbovega prijatelja, ki uvrstitev na črno listo plača s prezgodnjo smrtjo.
Film se ne spušča v celotno genezo hollywoodskega simpatiziranja s političnimi potrebami ameriške vlade, ampak se osredotoči na povojno strahopetnost in upogljivost glavnih studiev ter številnih akterjev, od igralcev do režiserjev.
Pomenljivo je, da se Hollywood vrača v svojo zgodovino po teme – o Trumbu je doslej nastala cela vrsta filmov, med drugim Guilty By Suspicion, v katerem je glavno vlogo odigral Robert de Niro. Biografski film o Charlieju Chaplinu (odigral ga je Robert Downey Jr.) pa je bil obenem tudi zgodba o tem, kako so komedianta po vojni kot komunističnega simpatizerja izgnali iz ZDA.
Trumbo je zanimiv kot samokritičen in samoočiščevalni hollywoodski izdelek. Nekoliko razvlečen film deluje predvsem po zaslugi glavnega igralca Bryana Cranstona, ki si je za vlogo nepopustljivega, iskrivega in duhovitega scenarista prislužil oskarja. Ena od ključnih dimenzij filma je vsekakor ta, da prek glavnega junaka naslika tudi drugačnega duha starega Hollywooda, tj. duha, ki se zna inteligentno šaliti in s pikrimi sarkazmi reagirati na neumnosti, predvsem pa ostati zvest svojemu poklicu in kvalitetnemu pisanju.
