Končno filma, ki sta žanr vzela zares

Ena temeljnih maksim filmskega posla naj bi bila, da iz slabega scenarija ni mogoče­ narediti dobrega filma. No, vsekakor je veliko lažje iz dobrega scenarija­ narediti slab film. In scenaristika­ je gotovo­ ena večjih težav slovenskega filma, kot je tudi scenarist pri nas skoraj neobstoječ filmski profil.

Zato obstaja paleta vzrokov, vse skupaj pa poganja še problematika mnogokrat nedomišljenih, nezrelih, celo irelevantnih zgodb, ki sploh zaženejo pisanje scenarija in o katerih se zadnja leta velikokrat zdi, da ostajajo v leru, le na pol, predvsem pa brez prave ideje o tem, kaj si želijo povedati, kako to storiti in koga hočejo nagovoriti.

Filmnoirovska lokalka univerzalnih dimenzij

V popolnem nasprotju s tem sta dve letošnji presenečenji: prvo je finančno-gverilski projekt produkcijske hiše Lignit film Psi brezčasja,­ prvenec Mateja Nahtigala, ki je nastal na podlagi istoimenskega romana Zorana Benčiča. Skupaj sta napisala tudi scenarij. Benčič je v tem tandemu znano ime: kot nekdanji frontman glasbene skupine Res Nullius in avtor kritiško afirmiranega romana, drugi pa je bil doslej neznan. To se utegne ­precej spremeniti.

Psi brezčasja so namreč, kot prvo, film, ki mu uspe še vedno relativno arhitekturno socialistično industrijsko Velenje s kreativno uporabo kamere (Vladan Janković) spremeniti v skorajda stripovsko dizajnirano brezimno, temačno, podganjo urbano džunglo.

Temu ustrezno sledi tudi malce izumetničena ali, bolje, anahronistična kostumografija (Sanja Grcić), ki se prilega zadimljenim barom kriminalnega podzemlja z obveznimi malce načetimi fatalkami vred. V to mračno atmosfero, ki jo scela obvladujeta korupcija in kriminal, se po štirih letih odsotnosti vrne melanholični Rok Osterberg (Primož Vrhovec), da bi raziskal umor svojega mlajšega brata. Na tej poti se vrača v svojo preteklost, sreča stare pajdaše in nekdanjo ljubezen, predvsem pa spozna dobršen del mestnega podtalja, koruptivno zlizane lokalne mogočneže in kriminalce.

A zaradi tega ni nič bliže razkritju. To v nekaj kratkih korakih uspe ambicioznemu karierističnemu in podkupljivemu inšpektorju Polaku (Blaž Setnikar). Vendar pa to še ne pomeni, da bo svoje razkritje komurkoli zaupal. V takšnem svetu lahko pač zmagajo samo slabi fantje. A tega v tem prvem slovenskem filmu noir, ki sicer prebrisano vpelje kar dva pripovedovalca, glavni junak ne bo nikoli izvedel. Morilca svojega brata bo iskal do konca življenja. Svetu vlada tisto, kar je spodaj, in zdi se, da je s tistim zgoraj pravzaprav eno in isto.

Psi brezčasja so, skratka, filmnoirovska lokalka univerzalnih dimenzij, brezizhodne atmosfere, brezkompromisnih likov, staromodnega sloga, privlačnega tempa in morda ne v vsem posrečene igralske zasedbe, ki izpelje žanr dosledno in presenetljivo suvereno.

Duhovita in lucidna najstniška romanca

Drugi film, ki vztraja znotraj žanra že v naslovu – Utrip ljubezni – in se ne dela, da je nekaj, kar ni, je romantična najstniška komedija Borisa Petkoviča, tudi scenarista filma. Tu vse stoji: imamo Bruna (Jernej Gašperin) okoli dvajsetih in njegova najboljša prijatelja Zokija (Zlatan Čordić - Zlatko) ter Leona (Matic Klemenc), ki preživljajo dneve v ustvarjanju raperskih rim in glasbe ter se počasi prebijajo na lokalnih koncertnih nastopih. Hip hop je, skratka, njihovo življenje, socialno okolje pa »čefurski«, »južni«, industrijski del Ljubljane.

Bruno se preživlja kot maser. Potem je tu mlada študentka violine na glasbeni akademiji, sicer Zagrebčanka Nina (Judita Franković), ki s premožno materjo, očitno v razmerjih z moškimi precej liberalno žensko, živi v Ljubljani. Bruno se vanjo zaljubi na prvi pogled, ona jih potrebuje nekaj več. Njuno razmerje začasno prekine napačno interpretirana situacija, za povrhu pa tudi kaj, kar je bilo zamolčano, a ko so ti nesporazumi preseženi, ni več nobene prepreke za iniciacijo v resno razmerje, pa tudi, da se postavita v svetu. Brez panike: stvar ni tako klišejska, kot se zdi.

Najprej so tu dobri, smiselni, realni in, kot je za to potreba, duhoviti dialogi. Potem je tu vizualna podoba, ki iz Ljubljane naredi skoraj velemesto (kamera Marko Brdar), iz dogajanja dinamično strukturo, s pomočjo občasne animacije pa tudi slogovno ravno pravšnjo mero glasbenospotovske atmosfere in predvsem podobo urbanosti. Nespregledljiva je tudi družbena nota filma, ki nevsiljivo, a jasno, mestoma tudi pedagoško, tematizira problematiko socialnih in kulturnih razlik med mladimi, njihove tipične odraščajoče težave in mesto, ki za marsikoga ni ravno najlepše na svetu. Izrazito propagira nenasilje in strpnost pa tudi optimizem in radoživost.

In na koncu, a ne navsezadnje, je tu vloga glasbe in predvsem raperskih besedil, ki mestoma spontano ukinjajo razliko med običajnim filmskim dialogom in rapanjem. Ta potencial rapa je v filmu izvirno izkoriščen. Pri tem ni nepomembno, da se režiser ni pustil zapeljati karizmi znanega ljubljanskega raperja, ki niti v enem trenutku glavnemu protagonistu ne spelje mesta. Vse skupaj je tako zapakirano v dinamično, duhovito, lucidno in urbano najstniško romanco, ki ne bi smela imeti težav pri občinstvu, ki ga naslavlja. Film prihaja na redni kino spored 13. oktobra.

Brez dinamike in vsebinske ambicioznosti

V kinematografih je od četrtka drugi letošnji deklarirano mladinski film – Julija in alfa Romeo Blaža Završnika (producentska hiša Perfo), ki je lani za svoj prvenec Pot v raj na festivalu prejel nagrado občinstva. Ima kar štiri scenariste, poleg reži­serja so to še Danilo Bećković, Dimitrije Vojnov in Andrej Zupanec. Kot Utrip ljubezni tudi ta prikaže nekaj izvirnih ljubljanskih panoram, predvsem pa stanovanjsko hišo bogatega vložka in slabega okusa na Mokrški, kjer prebiva čedni in s kabrioletom vozeči se gimnazijec Tilen (Dario Nožić Serini), sin premožnega, a v gospodarski kriminal zapletenega očeta (Andrej Nahtigal).

Ravnokar mu je umrla mama, na življenje katere je prisegel svoji punci, ki je odšla študirat v tujino, da je ne bo prevaral. Prav dolgo pač ni zdržal. Vanj je neuspešno zaljubljena sošolka Sara (Špela Colja). Ko se naniza še nekaj nenavadnih dogodkov, je Tilen vse bolj prepričan, da je zaradi svoje zaobljube uročen in kaznovan, kar mu potrdi še nenadna smrt očeta.

Vse to mu preprečuje, da bi se zbližal s Saro, resnično ljubeznijo. Filmu, ki mestoma ni brez šarma in spontanega humorja, je uspeh pri najstniškem občinstvu težje napovedati kot Utripu ljubezni – manjka mu prave dinamike in vsebinske ambicioznosti, pa tudi nekaj verodostojnejših oprimkov, ki upravičujejo dogajanje.

Osem letošnjih celovečernih zgodb zdaj čaka na odločitev žirije. Nagrade bodo podeljene danes zvečer, festival pa se bo uradno končal jutri, med drugim tudi z okroglo mizo o prvi petletki zakona o Slovenskem filmskem centru.