Jela Krečič, kultura
Na Finskem jedrske odpadke svojih reaktorjev shranjujejo globoko pod zemljo, na kraju, ki ga imenujejo Onkalo ali skrivališče, kjer bodo ostali še 100.000 let. To je izhodišče dokumentarnega filma Into Eternity danskega režiserja Michaela Madsna, ki so ga v Aksiomi premierno zavrteli včeraj.
Ta nepredstavljiva časovna perspektiva sto tisočih let poraja več kot zgolj ekološka vpršanja, na katera v filmu odgovarjajo znanstveniki in strokovnjaki. »Izbral sem tiste sogovornike, ki so udeleženi pri tem projektu in nosijo odgovornost zanj,« je Madsen, ki se je udeležil predstavitve, razložil po projekciji, v pogovoru z Mojco Kumerdej, ki ga je vprašala, zakaj o implikacijah tega skrivališča ni povprašal tudi filozofov ali antropologov.
Dokumentarec v prvi vrsti zadeva razumevanje civilizacije in tega, kaj ta pušča prihodnjim rodovom. Lahko ga vidimo kot razpravo o omejitvah ohranjanja človeške dediščine ali pa kot premislek o arheologiji prihodnosti, kot je to poimenovala Mojca Kumerdej. Če obstajata dve paradigmi razumevanja civilizacije – prva, ki stavi na njeno napredovanje in prehajanje k vse bolj razvitim stopnjam, in druga, ki predpostavlja, da razvoj ni samoumeven in se lahko tako zaradi naravnih kot človeških katastrof pojavijo civilizacije, ki o dosežkih naše dobe ne bodo vedele nič, – film izhaja iz druge podmene.
Slednje zadeva vprašanje identitete obstoječe civilizacije. Dejstvo, da daljni prihodnosti ne zapuščamo največjih umetnin, knjig, teoretskih razprav, ampak smrtonosne smeti, ker imajo edine tako dolg rok trajanja, implicira, da je koncept razvoja, napredka dvoumen in ima vase po definiciji vpisano tudi (samo)destrukcijo. V razgradnji iluzije o lastni veličastnosti je treba videti tudi eno glavnih kvalitet filma.
Civilizacija razuma in brez opore v transcendenci, kot jo vidi Madsen, se seveda ukvarja s tem, kako biti odgovoren do prihodnosti. Je etično Onkalo označiti? In če, s kakšnim znakom, v katerem jeziku? Bodo čez številna tisočletja ljudje razumeli, kaj so jim sporočili njihovi predniki iz 21. stoletja? Ali pa jim bodo opozorila le zbudila radovednost in bodo v jedrskih odpadkih videli svojevrsten zaklad ali morda božanstvo? Je po drugi strani bolje, da Onkalo, ki je načrtovan tako, da se, ko je zapolnjen z odpadki, samovzdržuje in ga bo preraslel gozd, ostane za vselej skrit? Izhajajoč iz odgovorov večine akterjev v filmu, pa tudi samega režiserja, se zdi, da etika tega časa narekuje, da poskušamo prihodnost posvariti pred nevarnostjo, pa četudi nas ne bo razumela.
Vizualno impresiven film, ki scene podzemnih rovov prepleta z izjavami znanstvenikov, je posnet prav kot sporočilo o grozljivem »zakladu« neki civilizaciji iz daljne prihodnosti (kopijo filma je režiser pustil v podzemnih rovih na pol poti do prostora, kjer hranijo jedrske odpadke). Madsen se v filmu pojavlja kot reprezentant naše civilizacije, ki brez patosa poroča o naši smrtonosni zapuščini pod rovi. Takšna pripovedna strategija seveda naslavlja predvsem nas in naš čas, in sicer tako, da v današnji atualnosti prepričljivo razpre novo časovno perspektivo, ki zamaje tako naše razumevanje preteklosti in izginulih civilizacij kot tudi destabilizira smisel sedanjosti, našega osebnega in civilizacijskega obstoja v njuni navezavi na nepredstavljivo prihodnost.