Kulturaža: fantastično na Grossmanovem festivalu

Horor se na Grossmanovem festivalu sicer servira v velikih dozah, vendar prav malo vpliva na razpoloženje.

Objavljeno
19. julij 2012 21.08
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Ljutomer je v teh dneh v znamenju hudega mačka. Tako se imenujejo osrednja gostilna ter nagrade in priznanja, nič manj hud ni niti jutranji maček, Grossmanov filmski festival je pač festival fantastičnega filma in fantastičnega vina.

Nekateri festivali se ponašajo z nobleso, eminentnimi zvezdami in gala filmskimi premierami, drugi stavijo na neformalnost. In te je v teh dneh v Ljutomeru veliko. Pogovor s programskim direktorjem Tomažem Horvatom je sicer trajal skoraj pol ure, vendar na diktafonu ni bilo nič uporabnega, vsakih nekaj minut ga je zmotil telefonski klic ali prihod novega gosta. Nič hudega, o konceptu festivala ter njegovih ciljih si je mogoče prebrati v programski knjižici, se pravi, da je festival namenjen »pravim filmskim ljubiteljem, entuziastom brez predsodkov ter tistim, ki so pripravljeni eksperimentirati z mejami dobrega okusa in morale, s čimer si želijo vsaj delno povrniti nevarnost in drznost sodobni kinematografiji, ki z mlačnostjo, politično korektnostjo in željo po vsesplošnem ugajanju vse bolj izgublja nekdanji ugled, vpliv in kreativnost ter s tem gledanost«.

Vrhunska sinteza

Težav z gledanostjo v Ljutomeru res ni; le v katerem primerljivo velikem evropskem mestecu bi si sredi julija projekcijo filma Harold postaja zombi ogledalo petsto gledalcev. Da ne bo pomote, ta filmski prvenec Keitha Wrighta je v inflaciji tovrstnih žanrskih projektov pravo remek delo, tipična sinteza hororja v britanskem slogu, torej cinične komedije in grenkosladke drame, pa vendarle v današnjem času vsesplošnega medmrežnega piratstva takšne filme le še redki spremljajo na velikem platnu. To je locirano na ljutomerskem glavnem trgu, kjer vse vrvi od fantov v črnih majicah z logotipom festivala (kljub temu da si številni vzamejo dopust in delo opravijo brez honorarja), nekoliko bolj intimno pa je vzdušje v kulturnem domu.

Stavba z neobaročno fasado in neoklasicističnim odrom služi najrazličnejšim namenom, v času festivala je seveda namenjena filmskim projekcijam. In pogovorom. Ti so prav tako neformalni in večinoma kratki – tak je bil tudi dialog z legendarnim srbskim režiserjem Goranom Markovićem. Mož, ki je ustvaril nekaj kultnih filmov, se je zgolj z nostalgijo spomnil dobrih starih časov, ko sicer ni bilo na voljo tehnoloških efektov, vendar so bili produkcijski pogoji veliko boljši kot danes – pred kratkim je svoj zadnji film namreč dokončal v obupnih razmerah. To ne velja za film Zbirni center, njegov zadnji projekt iz časa Jugoslavije, ki se je zavrtel po pogovoru, prav to filmsko delo bi lahko primerjali z ustrojem Grossmanovega festivala.

Na voljo je bila namreč le nekoliko zdrsana kopija, tu in tam smo zato preskočili kakšen kader, proti koncu se je zadeva tudi ustavila in smo kar nekaj časa sedeli v temni dvorani in čakali na operaterja, ki je imel očitno bolj nujne opravke nekje drugje. Vendar vse to odtehtajo improvizacija, spontanost, humor, sposobnost razkrivanja čustev, razpoloženj in karakterjev, pa tudi zgodovinskih, političnih in socialnih zablod, skozi ironično perspektivo akterjev, kar na svojstven način z repertoarjem in predvsem z gostoljubnostjo uspeva tudi organizatorjem festivala. Negodovanja med gledalci tako ni bilo, do konca je vztrajal tudi eden največjih oboževalcev festivala Borut Vrbančič, ki je sicer slep, vendar nikoli ne zamudi niti ene filmske predstave. Recept, po katerem sodi med najbolj pretanjene in lucidne gledalce, je preprost – najprej se seznani z vsebino, nato pa na podlagi dialogov sledi zgodbi, pri čemer je sposoben po najmanjših zvočnih detajlih razbrati ne samo potek dogajanja in atmosfero, temveč tudi kvaliteto produkcije in njen domet.

Še boljši nabor gostov

Na lanskem festivalu je veliko zanimanje javnosti požel obisk igralca Christopherja Leeja, vendar je – vsaj po mojem okusu – letošnji nabor gostov še veliko bolj impozanten, ob Markoviću namreč v Ljutomer prihajajo še Alex Chandon, Julian Richards in Lee Hardcastle. Predvsem pa Jaume Balagueró. Slednjega v času mojega obiska žal še ni bilo, vendar ni brez vzroka dobil naziva prvega mojstra španskega horor filma, glede na to, da je – spet po mojem okusu – španski horor na prvem mestu v svetu, je gostovanje Balaguerója v Ljutomeru skoraj senzacija.

In brez skrbi, horor se na Grossmanovem festivalu sicer servira v velikih dozah, vendar prav malo vpliva na razpoloženje, ne nazadnje smo sredi ljutomerskih goric. Res fantastični filmi ob vsaj tako fantastičnem vinu.