Tiskane izdaje
Kinotečna dvorana na Miklošičevi ulici v Ljubljani bo v ponedeljek stara petdeset let. Po dolgih pripravah je namreč začela delovati 1. julija 1963. Tam domuje še zdaj. Imela je nekaj razburljivih statusno-organizacijskih obdobij, številni obiskovalci pa jo imajo v spominu predvsem kot prijazno šolo filmske kulture.
Historiat
Teh petdeset let zaznamujeta dve časovno neenakomerni obdobji. Prvo je povezano z Jugoslovansko kinoteko, katere podružnica je slovenska bila, drugo pa traja od leta 1996, ko je začela delovati kot Slovenska kinoteka v samostojni državi. Očitno prizadevanje, da bi imeli Slovenci svojo lastno kinoteko, se je pojavilo že na začetku in se potem občasno aktualiziralo.
Kratek historiat – povzet po mnogo bolj natančnem zapisu Lilijane Nedič v Zadnji številki Kinotečnika (Kinotečni Abraham) – je treba začeti z ustanovitvijo Jugoslovanske kinoteke v Beogradu leta 1949. Kmalu so se pojavile želje, da bi imeli svoje kinotečne dvorane tudi v Ljubljani, Zagrebu in Sarajevu, kajti vse tri republiške prestolnice so imele svoje filmske akademije in so torej potrebovale tudi gradivo za izobraževanje – če seveda odštejemo normalno željo po gledanju »starih« filmov. Leta 1956 je Jugoslovanska kinoteka od mednarodnega kinotečnega združenja (FIAF) pristanek za te tri podružnice tudi dobila, toda stvar vsaj v Ljubljani nikakor ni stekla gladko. »V 'igri' ni bila samo dvorana Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani, ampak tudi samostojna kinoteka, za katero se je zavzemal France Brenk,« poroča Nedičeva. Toda nekateri drugi pomembni filmski ljudje, predvsem Vladimir Koch, so zagovarjali stališče, da Ljubljana ne potrebuje lastnega fonda starih in pretežno tujih filmov, dovolj je, če si jih izposoja iz Beograda. To stališče je prevladalo in leta 1962 je pobudo za ustanovitev kinotečne dvorane prevzelo Društvo slovenskih filmskih delavcev. Beno Zupančič, pisatelj in politik, tedanji predsednik republiškega sveta za kulturo in prosveto, je za kinotečno dvorano našel prostor v palači Delavske zbornice na Miklošičevi 28 – in tam je Slovenska kinoteka tudi danes.
Nekaj samosvojega pa je ljubljanska kinoteka vendarle imela; to je bil programski svet, ki je »potrjeval programe iz Beograda in posredoval svoje programske predloge«, piše Nedičeva. Kinotečna dejavnost v Ljubljani je torej dobila trdno organizacijsko (in tudi ideološko) strukturo, hkrati pa je to pomenilo, da je konec »kulturne sramote«, kakor je situacijo brez kinoteke označila tedanja slovenska filmska elita.
Nova era
Tako se je začelo. Kinoteka svojih okroglih obletnic ni na veliko slavila, izjema je le 35. obletnica ustanovitve, to je bilo leta 1998, ko je bila kinoteka že dve leti slovenska, in tedaj so kinotečniki ponosno lansirali podatek, da se je v teh letih na 28.000 kinotečnih predstavah zvrstilo 2,5 milijona obiskovalcev; vsak Slovenec je šel torej v kinoteko enkrat in četrt.
A kot rečeno, to je že bil »sedanji« čas, čas Slovenske kinoteke. Po razpadu Jugoslavije je kinotečna dvorana delovala v okviru Ljubljanskih kinematografov do leta 1993, nato je bila »priključena Slovenskemu gledališkemu in filmskemu muzeju, v katerem je filmski oddelek na čelu s Silvanom Furlanom začel postavljati temelje za ustanovitev nacionalne kinoteke«. (Nedič) Vrata je odprla 1. avgusta 1996.
Kinoteka je zdaj torej v novi, »Silvanovi eri« (res je v veliki meri rezultat Furlanovega prizadevanja) in opravlja naloge kot vse kinoteke – ali muzeji – na svetu. Glede na skromne okoliščine dobro. Njeni obiskovalci, ki imajo toliko ali več let kot kinotečna dvorana, pa še dobro pomnijo mir, tišino in red, ki so vladali v tej klasičnemu filmu posvečeni hiši, pa tudi zmeraj prijazen obraz gospe Zorice Kurent, ki je kot upraviteljica kinotečne dvorane dajala ton prejšnji, jugoslovanski kinotečni eri v Ljubljani.
