Letni časi narave in človeška zima

Dokumentarec o tem, kako lepa je bila Evropa, ko še ni bilo človeka.

čet, 18.05.2017, 15:00

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Ostala priporočila za radovedne si lahko ogledate tukaj

 

Francoski režiser in igralec Jacques Perrin ter režiser Jacques Cluzaud sta leta 2001 že posnela čudovit dokumentarec Nomadi neba o pticah selivkah, ki se vsako jesen s severa odpravijo na dolgo in nevarno potovanje na jug. Gledalec se ves čas sprašuje, kako so nastali ti izjemni posnetki. Sta se avtorja naučila leteti? Film je bil nominiran za oskarja in je nastajal tri leta. Sledil je dokumentarec o oceanih, ki je bil prava opera modrine in živalske lepote. Avtorja sta izjemna opazovalca živali. Zdi se skorajda neverjetno, koliko mesecev potrpežljivega opazovanja, poguma, letenja, potapljanja in spretnosti zahteva nastanek takšnih filmov. Jasno je, da se morajo ustvarjalci povsem potopiti v instinkte, čute in možgane živali.

Leta 2015 sta posnela nov film z naslovom Letni časi, ki govori o Evropi v daljni preteklosti, ko so na celini še kraljevale živali. Film je kot nekakšna pesnitev o lepoti divjega, kot kakšen od Homerjevih epov, v katerem je vse resnično, a tako lepo povedano, da vse zveni kot metafora. Dokumentarec prikazuje lepoto, veselje, strah in dramo živalskega sveta. Filma nihče ne komentira, razen redkih poetičnih stavkov, v njem ni prijaznega znanega glasu kakšnega Davida Attenborougha, le izjemni zvoki iz gozda, veliko ptičjega petja, vetra, vode in vsi zvoki letnih časov, na katere smo že zdavnaj pozabili.

Na začetku je bil led

Zgodba se začne s prikazom ledene dobe, ko sta led in sneg že 80.000 let prekrivala celino, živali so bile takrat trpežne in redke. Vse dokler ni posijalo sonce in se je sneg začel topiti, severni jeleni, zaljubljeni v mraz, so se takrat v milijonskih čredah začeli seliti proti polarnemu krogu. pred 12.000 leti so se tla otoplila in začelo se je novo življenje, zrastel je zeleni čudež gozda in v njem so se pojavile živali, od sinice do jelena, od medveda do divje svinje.

Dokumentarec je kot modna revija najlepših živalskih kožuhov, rogovja in perja. Evropa je postala zeleni ocean. Gozd so naseljevale živali, redki ljudje in, kot pravita avtorja, mistična božanstva. Na tisoče let se v tem zelenem raju ni nič spremenilo. Letni časi so se menjavali, spomladi so se rojevali mladiči, ki so se čez nekaj mesecev od svojih staršev že učili, kako preživeti v naravi. Dokumentarec je lepo gledati s pomočjo kakšne knjige o pticah in ugotavljati, za katero pernato lepotico gre, le tako boste lahko prepoznali vodnega kosa, plešočega lepotca z veliko belo liso na prsih, ki živi ob potočkih in je edina ptica pevka, ki se zna spretno potapljati.

To je tudi zgodba o lovu. O tem, kako volkovi lovijo divje svinje in divje konje. Hiter tek plena skozi gozd. Lov sove, ki natančno ujame svoj plen. Narava ni, kot so nas vedno učili, le boj za preživetje, ampak še toliko drugega. O tem, recimo, priča prizor mlade srne, ki veselo skače po gozdu, in jasno je, da gre za popolno srečo. Če bi jo vodili le instinkti, se vsekakor ne bi upala tako brezskrbno veseliti življenja.

O tem, da gozd ni le zgodba o tem, kdo koga požre, da je to tudi prostor sožitja in solidarnosti, v svojih knjigah piše nemški gozdar Peter Wohlleben. Njegovi deli Skrivno življenje dreves in Skrivno življenje živali sta izšli pri založbi Narava v prevodu Petre Piber.

Človek največje zlo

Ko se enkrat pojavi človek in začne uničevati gozd, je vsega konec, gozd izgine, pojavijo se polja in tovarne. Ni ravno lepo biti predstavnik človeške rase v tem dokumentarcu. Zanimivo je, da je v filmu prvi stik med živaljo in človekom prikazan tako, da človek udomači volka. Avtorja prikažeta tudi vso grozo in nesmisel prve svetovne vojne, ki je prispodoba človeških uničevalskih instinktov in o kateri danes vemo, da je bila, kot na koncu vse vojne, popolnoma nesmiselna in usodno uničevalska.

Danes človek usodno spreminja planet, živalske vrste izumirajo, letni časi postajajo drugačni. Od zlatega obdobja gozdov ni več ostalo veliko. To je film z zelo žalostnim koncem. Človek je bolj uničujoč kot ledena doba.