Tiskane izdaje
Ljubitelji filma praviloma nestrpno čakajo, kaj jim bo ponudil jesenski filmski jedilnik na vsakoletnem Liffu. Ljubljanski filmski festival mogoče res ni med največjimi in najbolj pomembnimi, je pa tak, ki strastnim filmofilom te dni temeljito spremeni življenje.
Vprašali smo nekaj rednih obiskovalcev, kaj v njihovem letnem koledarju pomeni festival in kakšno je njegovo mesto na slovenskem kulturnem prizorišču.
Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser:
»Liffe je nekaj, kar se čaka vse leto. Obstaja življenje pred Liffom in po Liffu. Pravzaprav kulturniško životarjenje pred Liffom in kulturniška postkoitalna otožnost po Liffu. V poplavi kapitalističnega filmskega sranja, s katerim nam hočejo med letom napolniti glave (in izprazniti denarnice), je Liffe čista svoboda duha. Šele ko si na Liffu, imaš občutek, kakšna bi morala biti kultura Evrope. Kakšen bi moral biti duh Sveta. Na Liffu vlada posebno vzdušje.
Se mi zdi, da smo tam velika družina, ki jo zanima umetnost in kateri se gabi puhloglava kapitalistična razprodaja cenene zabave v slikah. Vsako leto sem vedno bolj presenečen in srečen, ko vidim, koliko nas je, ki mislimo podobno, ki zahtevamo od umetnosti, da je sporočilna, neizprosna, drzna, udarna in brez meja ... To je dober občutek. Že zaradi tega je Liffe zakon.«
Natalija Pihler, blogerka in ljubiteljica art filmov:
»November ni le čas za krompirjeve počitnice in pečeni kostanj, temveč je pravi praznik gibljivih slik. Liffe vsako leto ponuja odlične filme, ki so nekakšen nabor vseh pomembnih festivalov po svetu, in lahko smo veseli, da jih imamo priložnost videti tudi pri nas, kajti ne pridejo vsi v redno distribucijo naših kinematografov. Za vse ljubitelje filma so ti dnevi kot praznik, zato si ogledamo toliko filmov, kolikor nam jih omogočajo obveznosti. Film v teh dvanajstih dneh daje poseben in dodaten takt slovenskemu kulturnemu prizorišču. Na(s)videnje torej na filmskem prazniku!«
Miša Molk, novinarka:
»Liffe je najprej ljubezen. Nastopi bezljanje, zmeda v mojem urniku. Kdaj, kam vse to stlačiti? Izgubljam šale, rokavice, očala, komu shranim pozabljen 'rukzak' pred vrati kina in se mi zahvali ... časa za kavo zmanjka … kaj šele, da bi z vsaj malo distance popivnala in predelala vse te zgodbe, besede, podobe. Tri, štiri filme na dan. Bulimija. Vmes nimam niti časa izpljuniti, kaj šele predelati. In to me žre. Ker me res, prav res intrigira, iz česa in kako se še da narediti dobro filmsko zgodbo.
Kaj nam naš pogled na realnost zamolči. Kaj film pove boljše, kar smo že doživeli, sporočeno na način, ki je bolj verjeten od tega, kar smo zares tudi počeli, mislili, videli. Ja, za zadevanje gre. Strast me žene, da se moje oči napasejo, čeprav z očmi drugega. Radovedno se vtihotapim v življenja drugih, drugačne čase in v nove pokrajine. V vesolje ali krsto. Ne zadene zgolj zgodba, pogosto začara predvsem podoba, ko kri celo zavonjamo, ko tuja žalost grabi nas v drobovju. Ko v strahu trepetamo in se čudimo. Zato ne morem reči, da je gledanje filmov pobeg, bolj prebuditev samozavedanja.
Naša percepcija, ki te nekje 'pošlata', 'pofutra', uščipne, nasmeje. Pa najsi je vojna, odraščanje, osamelost, agresija, ljubezen, perverznost … moški ali ženska, družba ali zazidanost v njej. Zato Liffe 'zlifta' Slovence. Ustvari množico, ki 'pofočka' zgolj samo sebe. Navznotraj.«
Alojzija Zupan Sosič, literarna zgodovinarka:
»Kar nekajkrat (no, trikrat) sem bila že povprašana isto vprašanje in spet z veseljem odgovorim – največji kulturni dogodek jeseni. Ker jeseni ne maram, prav tako zime ne, je Liffe ena redkih tolažb.«
Igor Prassel, programski vodja festivala Animateka:
»Liffe mi pomeni program kratkih filmov, ki ga že tretje leto kuriram, predvsem pa uvod v jesensko-zimsko filmsko festivalsko sezono, ko je Liffe prvi, festival gejevskega in lezbičnega filma drugi in na koncu Animateka, zaradi katere te dni ne morem pogledati toliko filmov, kot bi si želel ...«
