Tiskane izdaje
V letošnji sekciji Ekstravaganca se je znašlo šest filmov, ki po selektorjevem izboru štrlijo iz večinskega programa.
Nabor je tudi letos pester, od odličnega trilerja Slamnati ščit, srhljivke V strahu, izrazito avtorskega, samozadostnega Laboratorija groze, socrealistične komične melodrame Tovarišica Kim leti v nebo ter dveh komedij Konec je tu in Turista.
Takaši Miike, japonski mojster žanrskega filma, se v Slamnatem ščitu pronicljivo loteva razmerja med univerzalnim in partikularnim, med zakonom in osebnimi interesi. Serijski morilec in pedofil Kunihide Kijomaru bi po umoru sedemletnice pristal v zaporu, čakajoč na smrtno kazen, če ne bi žrtvin stari oče, tajkun Ninagava, za Kijomarujev umor razpisal nagrado v višini milijarde jenov.
Ninagavov razglas je detonator, eksploziv pa 130-milijonsko japonsko ljudstvo, zaradi česar se Kijomaru sam preda policijski postaji v mestu Fukuoka, katere naloga je, da morilca v dveh dneh prepelje v 1200 kilometrov oddaljen Tokio. Razlogi potencialnih lovcev na morilčevo glavo so raznoliki – od enostavne pogoltnosti do reševanja družinske ekonomske situacije, pri čemer so se moški pripravljeni žrtvovati v dobrobit družin.
Poleg tega je Kijomaru, ki, zavedajoč se svoje vrednosti, namerno provocira člane policijske ekipe, prepoznan kot sredstvo za popravo krivic – s Kijomarujevim umorom bi dobili vsaj delno osebno zadoščenje očetje, katerih otroci so končali podobno kot Ninagavova vnukinja, pa policist, čigar nosečo ženo je do smrti povozil zaporniški povratnik, ter mnogi, ki ne prenesejo pogleda na kriminalca, ki je brutalno posilil in pobil otroke. Sumljivi postanejo vsi, tudi predstavniki oblasti, ki so sumničavi do kolegov in v lastnem precepu med zakonom, svojimi besi in osebno etiko.
Ključno vprašanje, ki ostaja do skorajšnjega konca odprto, je naslednje: Ali izvrševanje zakonodaje odtehta kolateralne žrtve med prevozom morilca, ki je prekršil zapisane in nezapisane družbene kodekse, ali je vredno zadostiti zakonu, ali pa je bolj etično dopustiti oziroma celo izvesti umor morilca in tako preprečiti, da zaradi njega ne bi padlo še več žrtev? Brez krivde ni niti tajkun Ninagava, kajti medtem ko morilec prekrši zakon, se Ninagava s svojim denarjem in družbeno močjo postavi nad zakon in zažene igro siromašnih in ranjenih, kot bi se s tem hotel maščevati slabo učinkoviti policiji in svetu nasploh, v katerem sta mu bili prizadejani krivica in bolečina.
Do zvezde na trapezu
Tovarišica Kim leti v nebo je prvi film, ki je nastal v severnokorejsko-zahodni koprodukciji in pod katerega se režijsko podpisujejo Belgijka Anja Daelemans, Britanec Nicholas Bonner ter Severnokorejec Kim Gwang Hun. Pravljična zgodba o mladi rudarki Kim, ki si od otroštva želi poleteti v nebo, prek dela v gradbeništvu in z vztrajnim treningom sledi svojim sanjam in na koncu postane cirkuška artistka na trapezu – glavna igralka Han Jong Sim je tudi sicer severnokorejska zvezda na trapezu, ki s cirkusom redno pobira zlate medalje na monaškem svetovnem cirkuškem tekmovanju.
Tekoče posnet in zmontiran film, vseskozi s soncem obsijan ter intenzivnih barv in čustvenih stanj, zanimivo razpira prostor različnih pogledov. Film predvsem ni enostavno smešenje severnokorejske družbe in političnega sistema, ne nazadnje je bil za severnokorejsko občinstvo posnet v Severni Koreji, kjer je uspešnica od premiere lani jeseni, obenem pa vsebuje drobcene subverzivne elemente, neprosojne za nesevernokorejski pogled.
V severnokorejski kinematografiji, v kateri prevladujeta edukativni in vojni film, so lahkotnejši žanri zelo redki, novost, ki jo prinaša Tovarišica Kim, je tudi osrednji ženski lik, ki sta si ga morali belgijska režiserka in severnokorejska producentka trdo izboriti, za pojasnila, zakaj se severnokorejsko občinstvo ob določenih prizorih nasmiha, pa bi že potrebovali medkulturnega prevajalca.
V Ekstravaganci gre izpostaviti še dva filma – izrazito avtorski Laboratorij groze ameriškega režiserja Shana Carrutha, ki se požvižga, ali bo kdo od gledalcev razumel način, na katerega je bila povzročena interbiološka manipulacija med ljudmi in prašiči, katere posledica je spremenjeno stanje zavesti, spominjajoče na psihozo.
Žrtve tega posega doživijo popolno dezintegracijo in razkroj identitete, ki jo poskušata glavna lika – režiser v glavni vlogi Jeffa ter zanimiva igralka Amy Seimetz v vlogi Kris na novo zgraditi skozi intimno razmerje. Britanski V strahu režiserja Jeremyja Loveringa pa je po preverjeni recepturi posneta srhljivka, v kateri mladostniški par, namenjen na koncert, doživi razkroj koordinat, pri čemer dolgo ni jasno, ali je zavajajoče zlo, ki ju ne izpusti iz zaprtega sistema krožnih poti, utelešeno v nadnaravnem ali psihopatski lokalni patologiji.
In za konec komediji – večkrat nagrajen britanski film Turista Bena Wheatleyja predvsem ni »briljantna črna komedija«, ampak precenjen, precej butast ekshibicionizem nasilja, o ameriškem filmu Konec je tu Evana Goldberga in Setha Rogena, ki se ni ujel v moj pogled, pa je mogoče prebrati, da gre za »obešenjaško apokaliptično komedijo z veliko samoparodije in vulgarnega humorja«.
