Tiskane izdaje
Džafar Panahi se je marca 2010 z ekipo ravno pripravljal na snemanje novega celovečerca, ko je v njegov dom vdrla iranska policija in poleg njega aretirala ter zaprla še osemnajst prisotnih.
Med njimi tudi njegovo ženo in tedaj enaindvajsetletno hčer Solmaz. »Nikoli nismo razumeli, kaj oblast hoče od nas in zakaj je moj oče tako nevaren zanjo,« je povedala Solmaz Panahi, ki po svetovnih festivalih spremlja očetov novi, na skrivaj posneti film Zagrnjena zavesa.
Iranska oblast v umetnosti Džafarja Panahija, podobno kot v filmih Abasa Kiarostamija, Mohsena Mahmalbafa in Amirja Naderija, vidi precejšnjo grožnjo. V svojih večkrat nagrajenih delih, kot so Beli balon (1995), Ogledalo (1997), Krog (2000) in Ofsajd (2006), je namreč naslavljal socialne nepravičnosti in težave zatiranih žensk v seksistični sodobni iranski družbi.
V času volitev leta 2009 je bil javni pristaš Zelenega gibanja in podpornik predsedniškega kandidata Hoseina Musavija, javno je izrekel tudi nestrinjanje z morebitnim ameriškim vojaškim posredovanjem v Iranu zaradi jedrskega spora in brezkompromisno Ahmadinežadovo politiko. Ko je oblast marca 2010 izvedela, da na svojem domu snema nov film, ga je aretirala, čeprav zakon izrecno ne prepoveduje snemanja filmov v lastni hiši.
V obtožbi so mu očitali »zborovanje in načrtovanje zarote ter zločine proti nacionalni varnosti in propagando proti islamski republiki«. Sledila je kazen; dvajset let prepovedi snemanja in režiranja filmov, pisanja scenarijev, dajanja intervjujev iranskim in tujim medijem ter prepoved izhoda iz države. Povrhu pa še šestletna zaporna kazen, na izvršitev katere čaka že tri leta.
»V Iranu 2 in 2 ni nikoli 4«
»Ta nedorečenost je najhujša. Ne vemo, ali ga bodo odpeljali v zapor danes, jutri ali čez en mesec. Vsak dan smo pripravljeni na najhujše,« je družinsko agonijo opisala štiriindvajsetletna Solmaz Panahi, ki je z bratom Panahom v tujini edina preostala glasnica očetove umetnosti. Iranska oblast je namreč vsem ostalim, povezanim s Panahijevimi filmi, preprečila sodelovanje z njim in predstavljanje njegovih filmov v tujini.
ako je Kamboziu Partoviju (iranskemu scenaristu ter režiserju in igralcu v filmu Zagrnjena zavesa) ter igralki Marjam Mokadam, ko sta se vračala iz Berlinala, kjer je Zagrnjena zavesa dobila srebrnega medveda za scenarij, iranska oblast prepovedala ponoven izhod iz države in jima odvzela potne liste.
O tem, kaj vse tvega, ko predstavlja očetov film po svetu, mlada Solmaz noče govoriti. »To, kar vam povem, je moje mnenje. Z očetom že dolgo nisem govorila, kaj šele, da bi z njim spila kavo,« je previdno odgovorila. Na vprašanje, kaj jo čaka, ko se bo po študiju oblikovanja nakita v Parizu vrnila v Iran, je odvrnila: »Življenje v Iranu je popolnoma nepredvidljivo, nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ. Tam 2 in 2 ni nikoli 4.«
Solmaz je po očetu podedovala vzravnano držo in uporniški duh, ki sije iz njenih črnih oči. Anekdota pripoveduje, da je ravno ona navdihnila film Ofsajd, ki spremlja skupino deklet, ki se kljub prepovedi pojavljanja žensk na javnih prostorih udeležijo nogometne tekme. Kot dvanajstletna deklica se je Solmaz namreč na vsak način hotela pridružiti očetu na tekmi. A je bila ravno v tistih letih, ko se morajo dekleta začeti pokrivati in se zadrževati v prostorih, namenjenih izključno ženskam. Na vratih so jo zavrnili, a mlada upornica je očetu rekla, naj ne skrbi, da se dekleta vedno znajdejo.
Džafar se ni mogel načuditi, ko se mu je hči čez nekaj minut pridružila na tribuni. »Takrat sem imela kratko pristrižene lase in ko sem šla mimo varnostnikov, sem dala roke v žep, si požvižgavala in se jezno držala kot kakšen fant. Nihče me ni opazil,« je pripovedovala Solmaz. »Kasneje so naju z očetom opazili paparaci in nekdo mi je na glavo poveznil ruto. Vesela sem bila, da je bila ta ruta bele barve, saj je to simbol skupine deklet, ki protestirajo pri ločevanju moških in žensk na javnih prostorih,« je povedala.
Podpora filmske družine
Niti številne nagrade, ki jih prejemajo filmi Džafarja Panahija na svetovnih festivalih, niti množično nasprotovanje in peticije s podpisniki, kot so Martin Scorsese, Steven Spielberg, Oliver Stone, brata Coen, Francis Ford Coppola, Jim Jarmusch, Ang Lee, Robert De Niro in Robert Redford, ne omehčajo iranske oblasti. Da so Panahiju zadnji trenutek prepovedali obisk canskega festivala leta 2010, kjer bi moral sedeti v žiriji, je obsodil tudi francoski kulturni minister Frédéric Mitterrand, ki je zaplet komentiral z besedami, da je to »nesprejemljiv napad na svobodo izražanja«.
Z novo, vsaj na videz kompromisom naklonjeno vlado predsednika Hasana Rohanija se je zbudilo novo upanje, ki pa za zdaj še ni prineslo sprememb, pravi Solmaz. Podpora javnosti in filmarjev, ki jo Panahi imenuje kar njegova filmska družina, mu je tako predvsem v moralno oporo. Njegovih filmov iransko občinstvo tako ali tako nima priložnosti videti. S tem mu je država onemogočila tudi prihodke iz filmske dejavnosti, ki zdaj kapljajo zgolj iz predvajanja filmov na tujih trgih.
Zdaj Panahi snema filme na skrivaj in jih kot sam svoj producent financira iz lastnih prihrankov. Pred leti so mediji objavili zgodbo o tem, kako je film Ofsajd pretihotapil iz države na spominski kartici, skriti v rojstnodnevni torti. »To je izmišljotina, ki se je medijem zdela zabavna.
Filme oče pošilja na festivale po običajni poti. Res pa je, da kljub prepovedi vztraja pri svoji umetnosti. Tudi družinski odvetnik ne vidi zakonske podlage niti logike za prepoved snemanja filmov na domu,« je pojasnila Solmaz. V zasebnosti družinskega stanovanja v Teheranu je tako nastal dokumentarec To ni film, v prekrasni družinski vili na severu Irana pa film Zagrnjena zavesa, ki je tudi najbolj intimen film Džafarja Panahija doslej.
V zgodbi o pisatelju s psom in preganjani ženski, ki se zatečeta v obmorsko vilo, režiser alegorično izpoveduje svojo ujetost, strahove in depresijo, ki dušijo njegovo ustvarjanje. »Nihče ne more zajeziti vizije in domišljije mojega očeta. S srcem in dušo je predan filmski umetnosti. Vse ovire, ki mu jih zastavlja iranska oblast, le spodbujajo njegovo kreativnost in načine izražanja njegovih občutkov in resnice sveta, česar se oblast tako boji,« je odločno dodala Solmaz Panahi.
