Ljubezen v prihodnosti je še vedno slepa

Film Jastog grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa je eden bolj zanimivih filmskih produktov minulega leta.

Thu, 07.01.2016, 18:00

Film Jastog, trenutno na sporedu v Kinodvoru, si bomo zapomnili kot enega bolj nenavadnih filmskih izdelkov minulega leta. Grški režiser Yorgos Lanthimos je namreč ljubezensko zgodbo postavil v absurdno distopično prihodnost.

Jastog je sicer ena tistih filmskih produkcij, kjer evropski režiserji že utrjenega slovesa moči združijo z zvezdniškimi imeni. Lanthimos, ki je se je proslavil z grškima filmoma Dogtooth in Alps, je tokrat posnel koprodukcijski film v angleščini in glavni vlogi podelil angleškima igralcema, ki sta uspela tudi v Hollwoodu, Colinu Farrellu in Rachel Weisz (v eni stranskih vlog pa srečamo, denimo, Johna C. Reilleya).

Film, ki smo ga sicer lahko videli že na Liffu, je postavljen v nedoločeno prihodnost, v kateri sta prokreacija in heteroseksualno partnerstvo ena glavnih preokupacij (neimenovane) totalitarne oblasti. Tako vse samske ljudi pošljejo v luksuzni hotel, v katerem imajo 45 dni, da najdejo ustreznega partnerja. Če jim ta podvig v strogo nadzorovanem okolju ob izredno bizarnih pravilih oziroma prepovedih ne uspe, jih ubijejo, po smrti pa se ti utelesijo v že vnaprej izbrano žival.

Glavni junak David (Farrell) je apatičen posameznik, ki v hotel prispe s psom – svojim bratom. V prvem delu spremljamo dogodke v hotelu, nenavadne rituale, skozi katere morajo samski ljudje; med drugim izvemo, da si življenje lahko podaljšajo za kakšen dan, če uspešno ulovijo koga od upornikov, ki živijo v bližnjem gozdu. Očitno je tudi, da so jetniki nadzorovani in kaznovani, če prekršijo »hišna« pravila, kot je denimo prepoved masturbacije. Davidu iskanje partnerke ne gre preveč dobro od rok. Tik pred zdajci se poveže z gospo, ki slovi po svoji hladnosti in krutosti. Njuno razmerje gre kmalu po zlu, ko mu ona ubije psa – brata.

David se ji krvavo maščuje, potem pa zbeži v gozd k upornikom. Tudi ta skupnost prebivalcev, katerih voditeljico igra Bondovo dekle Léa Seydoux, živi skladno z absurdnimi pravili in prepovedmi – tudi tu, denimo, telesni stik med ljudmi ni dovoljen, celo plešejo lahko le vsak sam zase. V tej strogo kodificirani družbi posameznikov, ki jih družijo le pravila, ne pa na primer solidarnost, je ljubezen nemogoča. A vendarle se David in dekle, ki nosi ime Kratkovidna ženska (Weisz), zaljubita. Najdeta načine, kako si izkazujeta ljubezen, ne da bi ostali kaj posumili. Izdelata celo posebno govorico znakov, posebno prirejeno tako, da ju ostali uporniki ne bi razkrinkali. Skupaj načrtujeta pobeg v mesto, kjer bi lahko zaživela kot par.

Ko voditeljica upornikov ugotovi, kaj načrtujeta, Krakovidno žensko pod pretvezo, da ji bo izboljšala vid, oslepi. Po tej operaciji je David še bolj odločen, da pobegneta. Film se konča, ko se v neki gostilni na poti do mesta David odpravi na stranišče, da bi tudi sebe oslepil.

Zdi se, da Jastog ponuja obilico močne in z literarno zgodovino obtežene metaforike oziroma alegorij, kot bi lahko sklepali po začetni premisi o reinkarnaciji ljudi, po motivu kratkovidnosti in končno slepote ter samooslepitve. A zdi se, da je film zvest predvsem lastni absurdni logiki, konsekventno izpeljani od začetka do konca, ki pa nima nobenega globljega pomena. Jastog tako ni zgodba z moralno poanto, ampak prej poskus stvaritve paralelnega sveta s filmskimi sredstvi.

Zdi se, da je film aluzija na razne zgodovinske totalitarizme, ki so preganjali istospolno usmerjenost ter poskušali krepiti reprodukcijo državljanov, a režiser, ki je skupaj z Efthimisom Filippoujem napisal scenarij, takšen mračen in paradoskalen kontekst potrebuje, da bi izpostavil unikatno ljubezensko zgodbo.

Jastog bi tako navkljub temačni viziji prihodnosti, navkljub nekaj težkim in celo brutalnim prizorom mučenja in trpinčenja, morali razumeti kot izjemno romantičen film, ki verjame, da je ljubezen mogoča tudi v njej najbolj nenaklonjenih okoliščinah. Poanta je natanko v tem, da je ljubezen, če je seveda prava, vselej unikatna, kar pomeni, da dvojica zaljubljencev ustvari svoj lastni univerzum, svoj lastni jezik in rituale, ki za druge nujno ostajajo nedostopni. V tem smislu ima ljubezen podobno kot umetnost (in znotraj nje še posebej film) moč kreacije novega sveta. Avtorja scenarija gradita na premisi, da takšno ljubezen spremlja tudi posebna etika, očitna predvsem v tem, kaj vse je posameznik v imenu ljubezni pripravljen žrtvovati za drugega.

Sporočilo tega na prvi pogled mračnega filma je naposled vendarle v tem, da ves absurd, nadrealistčina stvarnost in obup ne morejo izničiti etične in stvariteljske dimenzije ljubezni. Prav zato, ker Lanthimos to poda tudi v izvirnem filmskem jeziku, kjer absurdne situacije mestoma učinkujejo komično, je film upravičeno deležen velike kritiške pozornosti (čeprav so mnenja o njem deljena) in je prejel tudi nekaj nagrad velikih festivalov.

Prijavi sovražni govor