Tiskane izdaje
Ljubljana – Potisniti slona v hladilnik je na videz enako nemogoče, kot obdobje šestih mesecev pregledno zgostiti v štiri minute. Fotografu Alešu Gregoriču in kolegoma je kljub temu uspelo. S slonom si sicer niti niso belili las. So pa iz pol milijona fotografij iztisnili filmček o močvirnem mestu (In the Swamp City).
O močvirju pa v filmu ni ne duha ne sluha.
Seveda, ne. Če pa bi bilo mesto prežeto z njim, verjetno v naslovu ne bi opozorili nanj. Gledalca mora film spodbuditi k razmisleku, še preden si ga ogleda. Kdor je za Ljubljano že slišal, bo pomislil na njeno preteklost, kdor ne, se bo soočil z neznanim prostorom. To ni narobe, saj bo, če nič drugega, vsaj vznemiril njegovo domišljijo. Tudi zaradi tako imenovane tehnike time-lapse .
Ostaniva pri teh, ki so zanjo že slišali. V vaši Ljubljani, recimo, nikoli ne dežuje. Film je videti kot apoteoza mesta oziroma rahla idealizacija.
Sonca nismo nalašč lovili. Z bratom Pavlom in kolegom Davidom Jeseničnikom smo želeli šest mesecev strniti v en dan v mestu. Da je videti bolj utopično, drži delno. Zaradi naglice nam mesto kar spolzi. Ga gledaš, vendar ne vidiš vsega. Tehnika time-lapse te pripravi, da se od njega oddaljiš. Aparata ne postaviš neposredno ob objekt ali človeka. Distancirati se moraš od njiju in snemati od daleč ali z višine. Zato smo se večkrat povzpeli na stolpnice ali ga preleteli z balonom. Pogled se nato razpre. Upam si trditi, da bi bil bolj odmeven in bi privabil več turistov, kot ga tisti, ki jih naroča turistična zveza.
Ker niso dovolj drzni?
Predvsem se držijo šablone, ki je preživeta.
Je pa res, da se niti vi niste mogli oddaljiti od osnovnih turističnih gabaritov – Rožnik, Grad, Frančiškanska cerkev, Kongresni trg, Tromostovje.
Ne moreš mimo. Ljubljana je lepa, a tudi majhna. Hitro ujameš samega sebe. Nismo si pa posebej prizadevali posneti objektov, ki veljajo za znamenitosti.
Preprosto ste se spotaknili obnje?
Zašle so v kader. V fotografiji in filmu je kompozicija zelo pomembna.
Kje vlago z močvirnih tal kljub vsemu čutite?
Je niti ne. Mislim, da se ni zajedla v nas. Ostaja pa z nami zgolj kot slutnja oddaljene preteklosti in kot geografska danost.
Če pa bi pripravljali film s ščepcem kritične refleksije, česa ne bi spregledali?
Seveda ima mesto svojo temno plat. Po osmih letih ravno končujem kratki film o bazenu Kolezija. Zaznamovali so ga propad in grmada obljub. Stavb, ki propadajo, ni malo. Če bi v njih posneli film, bi bil zlahka videti kot grozljivka, v kateri strašijo duhovi.
Duhovi pa tako rekoč strašijo tudi po ulicah. Na to ste opozorili tudi v filmu o brezdomcu.
Nismo neobčutljivi. Takšne teme bi še raje osvetlili. Delati z ljudmi ni lahko. Težko se jim je že približati in posneti gradivo tako, da ni videti zaigrano. Film o brezdomcu pripravljam predvsem zase. Ravno zdaj dodajam še zadnje kadre. Ko bo končan, bo zelo žalosten.
Kako vas je gospod spustil k sebi in kako sta prebrodila nezaupljivost?
Imel sem srečo, da sem ga poznal. Je pa tudi tako: iz izkušenj vem, da ljudje ali institucije privolijo v predlog, če jih le vprašaš. Večkrat jih seveda raje ne, saj se nam zdi, da nas bodo zavrnili, še preden bi dokončali prvi stavek. Zdi se mi, da ti popoln tujec lahko pri takšnem projektu zaupa celo bolj kot znanec. No, v vsakem primeru pa je treba vnaprej zelo natančno premisliti, kako se boš projekta lotil.
Zato ni presenetljivo, da iz pol milijona fotografij iztisnete komaj štiriminutni film?
Film je sicer pripravljen iz 17.000 posnetkov. Bilo jih je toliko, da se je medtem pokvaril še fotoaparat. Priprave so bile dolge. Morali smo se seznaniti s to tehniko. Zato smo najprej odšli na morje in poskusno fotografirali množico na italijanski plaži. Ogromno napak smo naredili. Prav nič uporabnega ni nastalo, vendar smo se veliko naučili. Predvidevam, da več napak opazimo ustvarjalci kot gledalci. Ljubljana je bila nato za resno delo precej priročna. Mesto je majhno, vendar lahko iz njega veliko iztisneš.
Ste si kdaj pomagali tudi z gverilskimi prijemi?
Proračun je bil ničen. Z balonom smo čez mesto leteli brezplačno. Obiskali smo tudi vašo stolpnico, kjer so nam dovolili snemati s strehe. Tudi na igrišče za golf smo prišli po dogovoru, in ne na skrivaj. Film se zdaj že podaja na festivalsko pot. Jutri bo prikazan v Coloradu. Horizont naslednje pustolovščine pa bi že lahko raztegnili na bolj obsežno, a žepno in zato še vedno obvladljivo Slovenijo.
Je objekt treba predstaviti, kakor da ga vidite prvič, ali kot da o njem veste vse?
Morali bi se mu čuditi. Saj veste, Bled in Postojnska jama sta nenehno v objektivu. Slovenija je majhna, turističnim destinacijam se ne moreš izogniti. Lahko pa se nanjo ozreš s kakšnega drugega kota. Vendar ga je treba vnaprej premisliti. Proračun pa je v tem primeru še posebno poglavje.
***
Sogovornika smo prosili, naj nas in vas napoti tudi na zanimivo oziroma uporabno spletno povezavo. Ravno toliko, da najdemo nove možnosti za nadaljnje raziskovanje.
Aleš Gregorič vam v ogled priporoča povezave do treh primerljivih time-lapse del, ki so po odzivu v svetovnem vrhu - malo mesta, malo morja, malo vulkanske pokrajine.
