Tiskane izdaje
V Ljubljani se je nocoj končal 20. festival dokumentarnega filma. Izmed petih filmov v tekmovalnem programu na temo človekovih pravic je mednarodna žirija podelila nagrado Amnesty International Slovenije nemško-sirijski-libanonski koprodukciji O očetih in sinovih sirskega avtorja Talala Derkija.
Talal Derki (40) je sirski Kurd, ki od leta 2014 z družino živi v Berlinu. Študiral je filmsko režijo v Atenah in delal kot pomočnik režiserja pri številnih celovečernih filmih. Za svoj celovečerni dokumentarec Vrnitev v Homs (2013) je prejel glavno nagrado žirije na festivalu v Sundanceu in na festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, glavno nagrado v Sundanceu je prejel tudi letos za delo O očetih in sinovih.
Derki je oba filma posnel v Siriji. V prvem filmu je pričal krepitvi gibanja, ki navadne ljudi spreminja v skrajneže. Videl je številne najstnike in tudi otroke, vpletene v spopade na vojskujočih se straneh, ki ne vedo za nič drugega kot za vojno.
Želel je bolje razumeti odnos med očeti in sinovi, kajti oče je močan lik na Bližnjem vzhodu in v muslimanskem svetu, njegov vpliv je zelo močan. Zato je začutil potrebo, da posname film o tem, za kar pa je imel tudi možnost – pozna vojno območje in lokalne prebivalce.
Vzgoja v dobre muslimane
Derki je pod krinko, da je simpatizer Islamske države in bo posnel film o vzponu kalifata, lahko dve leti, do konca 2016, živel pri džihadistični družini v majhni vasi na severi Sirije in snemal film. Glava družine je Abu Osama borec Al Nusre, sirske veje Al Kaide, ima dve ženi in osem otrok. Film govori o odnosu sirskih očetov do sinov, ki je poln ljubezni, konča pa se s tem, da svoje dečke pošljejo v vojno, od koder se mnogi ne vrnejo.
Očetje vzgajajo sinove z najboljšimi nameni, kot dobre muslimane, ki izpolnjujejo božjo voljo pri vzpostavljanju kalifata. Desetletni Osama (ime ima seveda po Osami bin Ladnu) gre ob učenju Korana in šeriatskega prava skozi kruti militaristični trening, ob metkih, ki švigajo okoli, mali vojaki skačejo skozi ognjene obroče. V filmu se prepletajo vojne grozote in intima družinskega življenja.
Otroci nimajo izbire
Derki pravi, da je hotel prodreti v psiho in čustva, da bi razumel, zakaj postanejo ljudje skrajni, kaj jih prepriča, da živijo v skladu s strogimi pravili Islamske države. »Želel sem popeljati gledalce na osebno potovanje po uničeni državi in problematični družbi v iskanju odgovorov na moja obupana vprašanja o prihodnosti domovine in novih generacij, ki tam odraščajo. To je pogled v srž nasilja in na otroke, ki pod očetovo avtoriteto nimajo možnosti izbire.« Kakor je še dejal režiser, je bil priča trenutkom, v katerih je bil oče zelo topel do sinov. Nasploh je bil skrben oče, obenem pa je bil pripravljen žrtvovati svoje otroke za cilj, v katerega verjame.
Kako je Derki prepričal glavo družine Abu Osamo, da je lahko dve leti bival v njegovem domu? Režiser pripoveduje: »Mojega nekdanjega prijatelja je Al Kaida postavila na visoko pozicijo. On je tudi prijatelj mojega glavnega lika Abu Osame in ga je prepričal, naj mi dovoli snemati, češ da bo tako postal slaven. Seveda je minilo kar nekaj časa, da mi je Osama začel zaupati. Moral sem posneti številne prizore, za katere sem vedel, da jih bom pozneje zavrgel, številne pogovore o temah, o katerih je želel on govoriti in ki so džihadistična propaganda. Moji gostitelji so verjeli, da sem prišel podpreti njihovo borbo in sanje.«
Mučeniška smrt vodi v nebesa
Režiser meni, da je smrt bistvo, zaradi katerega ljudje sprejemajo džihadistično ideologijo. »Verni so in verjamejo v posmrtno življenje. Džihadisti so si prisvojili monopol na to zgodbo. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo začeli indoktrinirati otroke, posebej vojne sirote, in jim govoriti, da nas želi sovražnik uničiti zato, ker smo muslimani, da prihaja velika bitka, da moramo zmagati.
Umreti je treba kot mučenik in iti naravnost v nebesa. Da bi se bilo mogoče boriti proti islamskim skrajnežem, jih je treba spoznati od znotraj, vstopiti v njihove glave, da se Sirija ne bi nikoli več ponovila.« In ta film je, kakor je dejal, njegov prispevek temu.
Avtor Talal Derki je v zanj zelo nevarnih razmerah profesionalno opravil svoje delo. Kakor je izjavila žirija v sestavi Ula Furlan, Dejan Babosek ter Bill Shipsey iz Velike Britanije, je film zahteval izredno mero poguma. »Film prinese razmislek, refleksijo o indoktrinaciji, o ekstremizmu in vleče paralele z mnogimi (podobnimi) situacijami po svetu danes.
Poleg pripovedi, ob kateri kot gledalec na vso moč aktivno sodeluješ v kontekstu razmisleka in čutenja, kot gledalec znotraj okoliščin nastanka filma izjemno ceniš tudi odlično montažo, dramaturgijo zgodbe, kadriranja, odnos do svetlobe, framinga, režije in fotografije.
Film odpira vrsto pomembnih družbenih vprašanje, predvsem pa opozarja nas odrasle, da nosimo odgovornost za svet, ki ga ustvarjamo: zase in za generacije za nami,« je svojo odločitev utemeljila žirija.
