Lux belgijskemu režiserju Felixu van Groeningenu

Filmsko nagrado evropskega parlamenta lux je prejel za film Alabama Monroe.

Objavljeno
11. december 2013 16.00
Branko Soban, poročevalec; V. U., Delo.si
Branko Soban, poročevalec; V. U., Delo.si

Strasbourg − Ljubezen, prijateljstvo, smrt. Trije vezni elementi treh odličnih filmov, treh finalistov in tekmecev za nagrado lux, ki jo že od leta 2007 podeljuje evropski parlament. Toda zmagovalec je vselej lahko samo eden. Tokrat je lovoriko pobral Felix van Groeningen, belgijski režiser, sicer Flamec, s filmom Alabama Monroe.

V finalu sta bili poleg Belgijca še dve režiserki: Italijanka Valeria Golino s filmom Miele, ki je priznanje dobil tudi na ljubljanskem Liffu, in Britanka Clio Barnard s filmom Sebični velikan, ki je dobil ime po zgodbi Oscarja Wilda.

Vsi trije filmi prikazujejo zgodbe iz vsakdanjega življenja. Vsi trije so ganljivi in trdi hkrati, toda takšno je tudi življenje, ki ga opisujejo. Dogajajo se namreč tam, kjer smo doma tudi mi, je ob razglasitvi zmagovalca dejal predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz. In dodal, da filmska nagrada lux presega geografske in jezikovne meje Evropske unije. Vsi trije finalisti so namreč opremljeni s podnapisi v vseh 24 jezikih EU.

Na brezplačnih predstavitvah v vseh 28 državah članicah si jih je doslej ogledalo skoraj 35.000 ljubiteljev dobrega filma. Nad tem je bil še posebno navdušen Felix van Groeningen, dobitnik letošnje nagrade. Brez nje in že omenjenih podnapisov bi bil film bistveno manj dostopen, cilj vsakega režiserja pa je prav to, da njegov izdelek vidi čim več gledalcev, je dejal nagrajeni režiser.

Valeria Golino, znana in že uveljavljena filmska igralka, se je s filmom Miele, ki govori o evtanaziji, prvič preizkusila kot režiserka. Njen film je dobil že vrsto priznanj, toda v Strasbourgu je kljub temu hudomušno dodala, da ji je bilo, ko je videla druga dva finalista, takoj jasno, da ne bo zmagala ... Britanka Clio Barnard je bila podobnega mnenja. Po njenih besedah so vsi trije filmi v resnici odlični. Vsi trije so trdi, tako kot je pravzaprav trdo tudi življenje. Še zlasti za ljudi z roba, kjer se je znašel tudi njen glavni junak, 13-letni Arbor, in njegov najboljši najstniški prijatelj Swifty.

Felix van Groeningen je Alabama Monroe, to je že njegov četrti film, posnel po gledališki predstavi, ki ga je zelo navdušila. Zato se je odločil, da bo zgodbo prelil tudi na filmsko platno. Gre za ljubezensko zgodbo med Elise in Didierjem. Ona ima salon za tetovaže, on igra bendžo v bluegrass bendu. Njuna sreča doživi vrhunec, ko se jima rodi hči Maybelle. Toda ko je punčka stara šest let, zboli za neozdravljivim rakom. Njun odnos se znajde pred strahotno preizkušnjo, ki začne razgaljati njune šibke točke in na koncu pripelje do tragedije.

Film seveda ne govori le o bolezni. Zgrajen je na nenehnih dvosmernih prehodih med preteklostjo in sedanjostjo, med časom izgubljene sreče, hudega trpljenja in trenutki žalovanja, ki jih le tu in tam prekine žarek upanja. To je film, ki, podobno kot izdelka drugih dveh finalistk, seže v srce. In vsi trije si zaradi svoje sporočilnosti in filmske estetike zaslužijo, da jih vidi čim več gledalcev.