Maska Demokracije: Pričevanja o veličini in trpljenju Janše

Ljubljana – Ta film spominja na čas, ko so neposredna politična sporočila prihajala iz kinematografov. In obuja žanr, ki je dosegel razcvet v prvih dveh povojnih desetletjih – filmski obzornik. Kakor tistim filmom ni šlo za to, da bi širili obzorja, tudi Maska demokracije ni dokumentarec, ampak klasična agitka.

Okvirna dejstva so takšna, da je film, potem ko je predvajanje iz javnosti neznanih razlogov zavrnil Planet TV, pod svojo streho vzelo podjetje Kolosej zabavni centri; poleg Ljubljane ga vrtijo tudi v Kranju in Mariboru. Ob tem so se pojavile govorice, da je za »cenzuro«, torej za zavrnitev na omenjeni televiziji, poskrbela sama predsednica vlade, ki da je posredovala pri grških lastnikih. Govorice še niso dejstvo, dejstvo pa je, da je producent filma založniško podjetje Nova obzorja, ki izdaja tudi strankarsko glasilo Demokracija. Prav tako je nesporno dejstvo, da se je kot avtor podpisal Igor Prodnik, po profesiji filmski režiser, po nagnjenju pa velik poznavalec potreb Slovenske demokratske stranke. Še eno dejstvo je, da je bilo v eni največjih dvoran ljubljanskega Koloseja na zadnji večerni projekciji v torek zvečer šest gledalcev (s podpisanim vred). Sicer pa predvajalec podatkov o obiskanosti tega filma ne daje.

Cefizlji in ostali Butalci

Slaba gledanost ni nenavadna. Dokumentarec ima televizijsko dolžino (50 minut), vrti pa se v največjem mestnem kinematografu, ki velja za hišo filmskega razvedrila. Maska demokracije (podnaslov Neuspela tranzicija v Sloveniji) v to hišo prinaša patos Resnice, pričevanja o veličini in trpljenju Janeza Janše, dokaze o krivici, ideološko gorečnost in napor, da bi vse to preraslo v razodetje o zavrženi podobi in praksi slovenske tranzicije, ki je pravzaprav podaljšano obdobje komunizma.

O tem gledalce prepričujejo tisti, ki so to strašno resnico najgloblje spregledali in jo znajo tudi dovolj dobro povedati: Boštjan M. Turk, Drago Demšar, Milan Zver, David Tasić, Lovro Šturm, Matej Lahovnik ... Na drugi strani pa so Cefizlji, zaslužni, da imajo o njih prvi toliko slabega povedati: seveda Milan Kučan, Danilo Türk, Drago Kos, Igor Šoltes, Branka Zobec Hrastar ... Njihove podobe se izrisujejo iz krvavega ozadja in slehernemu Butalcu mora biti jasno, kako ničvredne so. Tudi sicer veščini propagandne zloženke ni dosti očitati, Prodnik se je izkazal kot soliden uporabnik tovrstnih znanj.

Kdo je naslovnik?

Saj v bistvu je vse jasno, edino pravo vprašanje pa je, komu je ta propagandna animacija in manipulacija političnih dejstev namenjena. Kdo je naslovnik? Težko si je predstavljati, da bi katerega koli politično povprečno razgledanega Slovenca pritegnilo sporočilo, ki ga pozna iz vsakodnevno utrujajoče medijske scene. Film je namreč neposredni – in seveda montažno izostreni – podaljšek esdeesovske retotike, ki jo poslušamo že leta. V tem smislu bi bil njegov domet dostava te retorike v čisto zadnjo slovensko vas.

Toda v filmu govorjeno »edukativno« besedilo je angleško! Ali to pomeni, da je Maska demokracije namenjena protikomunistični internacionali, ki bi se lahko učila na posebej zavoženem slovenskem primeru tranzicije? Če je tako, potem si lahko domišljamo, da bi bila Slovenija vredna večje splošne pozornosti, kot je je v mednarodni praksi deležna.

Obstaja še en odgovor. Maska demokracije je bila posneta v funkciji afere Patria (v zadnji tretjini se ji izdatno posveča), in sicer zato, da bi film Evropo vnaprej seznanil z razlago, zakaj je bil Janša krivično obsojen. V tem primeru je bolj kot naslovnik pozornosti vreden pošiljatelj.