Tiskane izdaje
Režiser Matteo Garrone je osebno pospremil prihod svojega filma Resničnost med slovensko občinstvo. Predsinočnja premiera v Kinodvoru je bila gledalcem všeč, režiser pa je v pogovoru s filmskim kritikom Marcelom Štefančičem požel nedeljene simpatije in spraševalec je v tem in drugih pogledih nekako ostal praznih rok.
Matteo Garrone, režiser in soscenarist številnih filmov, med drugim ovenčan z velikima nagradama žirije za filma Gomora (2008) in Resničnost (2012), je vse prej kot zvezdniški, čeprav je vajen stopati po rdeči preprogi. Nase gleda z zdrave distance in ne daje vtisa, da dela nekaj posvečenega, ker se ukvarja s filmom.
S simpatičnostjo in prisrčnim nasmeškom, ki mu je lebdel na obrazu ves čas pogovora, je na mah osvojil gledalce, ki smo si pred tem ogledali film. Manj navdušen nad njim je bil spraševalec Marcel Štefančič, ki ni mogel izvabiti iz njega odgovorov, kot si jih je zamislil.
Štefančičev način pogovora z intervjuvanci, ko bolj postavlja trditve kot sprašuje, ko je v ospredju njegova in ne intervjuvančeva interpretacija, se pri gostu iz tujine ni obnesel. Garrone je že tako znan po tem, da nerad govori o svojih filmih, zato je intervjujev z njim kljub slavi tudi v italijanskih časopisih malo.
Predsinočnjim je ob Štefančičevih razlagah sporočil Gomore in Resničnosti ostajal ne le redkobeseden, ampak pogosto kar brez besed. Njegovo nelagodje je bilo očitno, malo zaradi nastopa pred občinstvom in malo zaradi stiske, ko ni vedel, kaj odgovoriti. Štefančič pa je vztrajal pri svoji tezi, v skladu s frazo, ki se potencirano in karikirano ponavlja skozi ves film: Never give up (Nikoli se ne vdaj).
Kapitalizem je ali ni?
Štefančič je režiserju povedal, da je Resničnost, ki govori o resničnostnih šovih, film o kapitalizmu. To mnenje je bilo mišljeno kot vprašanje, a nanj Garrone ni znal odgovoriti. Prijazno je gledal v občinstvo in, kot rečeno, z neusahljivim simpatičnim nasmeškom nekako odgovoril, da je zgolj posnel film. Požel je prvi aplavz.
Štefančiču to ni vzelo poguma, da ne bi vztrajal pri kapitalizmu. Še naprej ga je vpletal v učene interpretacije filma, na široko in globoko, in režiser se je vdal. Rekel je: da. In bil spet nagrajen z aplavzom. Voditelju tako skromno priznanje ni zadostovalo.
No, tudi Gomora je film o kapitalizmu, oba filma sta o kapitalizmu, je nadaljeval v značilnem gostobesednem slogu. Občinstvo je pogovor vse bolj zabaval. Garrone pa se še kar ni znal razgovoriti o kapitalizmu v svojih filmih, vseeno pa bi gostitelju rad ustregel. No, dobro, o kapitalizmu, je dejal, ampak moj pristop k filmu je veliko bolj preprost. Spet aplavz.
In sledil je še zadnji voditeljev poskus: mantra Nikoli se ne vdaj, ki jo ponavlja zmagovalec resničnostnega šova, pa je značilna za kapitalizem, kajne. Režiser ga ni razumel. Voditelj mu je pojasnil, da v kapitalizmu človeka priganjajo k delu do konca, dokler ne izdihne. Odgovor je bil v slogu vseh dotedanjih, ki so bili večinoma kratek da.
Z da je odgovoril tudi na Štefančičevo primerjavo med religijo in resničnostnimi šovi. Voditelj, že precej obupan, ga je pred naslednjim odgovorom prosil: vsaj enkrat mi odgovorite ne. In največjega aplavza je bil režiser – poleg tistega ob koncu – deležen, ko je na eno od zapletenih Štefančičevih razmišljanj prijazno odvrnil: odgovorite vi.
Pogovor je končal kar sam gost, a ni delovalo nevljudno. Rekel je, da je jutri delovni dan in da bo bolje, če v preddverju spijemo še kozarec vina in se odpravimo spat. Sledil je dolg ter buren aplavz in na tej točki je voditelj dvignil roke.
Po resničnem dogodku
Vmes je Matteo Garrone, če ga je voditelj vendarle kaj neposredno vprašal, tudi kaj povedal. Med drugim, da je film Resničnost narejen po resničnem dogodku iz Neaplja, kjer se dogaja tudi film. Ženin brat je tako kot glavni filmski junak Luciano zabaval ljudi na družabnih srečanjih. Družina in prijatelji so ga kot talentiranega spodbujali, naj gre na avdicijo za resničnostni šov.
Ker ima Garrone studio v neposredni bližini Cinecittàja v Rimu, kjer so snemali Big Brotherja, pozna režiserja, ki ga je na željo družine prosil, naj posname ženinega brata. Pri tem se je, tako kot pri filmskem junaku, zadeva ustavila. Tudi ženin brat je imel v Neaplju ribarnico, ki jo je enako kot Luciano prodal, vendar jo je pozneje spet kupil. Garrone je dejal, da je bila spočetka to majhna zgodba, ki pa je sčasoma s pisanjem naraščala. Meni, da Resničnost ni toliko film o resničnostnih šovih kot o ljudeh, ki jih gledajo.
Igralec zapornik
Na glavnega igralca Aniella Areno, ki odlično odigra svojo vlogo, je naletel bolj po naključju, saj ni profesionalec in prestaja 22-letno zaporno kazen zaradi uboja. Režiserjev oče je gledališki kritik in je poznal gledališko skupino zapora Volterra, v kateri igra Arena. Ko je snemal Resničnost, je vsak dan prihajal iz zapora, od konca snemanja pa je spet za rešetkami.
Jezik, ki ga Neapeljčani govorijo v filmu, skorajda ni podoben italijanščini. Vseeno so za italijansko občinstvo v italijanščino prevedli le kakih deset odstotkov besedila, medtem ko je Gomora v celoti podnaslovljena v knjižni jezik. Razlog ni bil le ta, da se neapeljski dialekt zelo razlikuje od knjižnega jezika in je večini Italijanov nerazumljiv, temveč je vrh tega izrazoslovje mafije, o kateri je govor v Gomori, še posebej specifično. Producent si je po istoimenski knjižni uspešnici že vnaprej mel roke, toda ko je videl film, ga je zajel najgloblji obup, saj je mislil, da gleda iranski film.
Ni v nevarnosti
Režiser je v Kinodvoru relativiziral mafijske grožnje, o katerih se je govorilo v zvezi z Gomoro. Dejal je, da zanj ni bilo nobene nevarnosti. Za avtorja knjige Roberta Saviana pa je bilo res malo nevarno, je dejal, sploh ko je na predstavitvi knjige z imenom pokazal na krajevnega mafijca. V Neaplju ima vsaka četrt svojega mafijskega šefa, je dejal. »Ni razloga, da bi bilo zame nevarno, saj nisem novinar, kot je Saviano. Moja naloga je transfiguracija,« je pojasnil.
Za tega rojenega Rimljana je Neapelj priljubljeno filmsko prizorišče, rad ga ima tudi sicer, kot ima poleg žene Neapeljčanke rad še druge Neapeljčane, ker njihovi obrazi pripovedujejo zgodbe. Kako osupljivo pripovedni so ti obrazi – pa tudi telesa, kretnje, hoja ... –, je videti tudi v Resničnosti.
