Kaj vse si bodo ljudje naredili, da bi preživeli

V Londonu smo se srečali z zvezdnikoma serije Bojte se živih mrtvecev, Alycio Debnam-Carey in Colmanom Domingom.

Objavljeno
22. avgust 2016 12.27
Robi Loboda, Vikend
Robi Loboda, Vikend
Ko se je pred hotelom v londonskem Sohu začela zbirati skupina najstnic, željnih avtogramov, je bilo opaziti, da se nekaj dogaja. V hotelu je bila predstavitev nadaljevanja druge sezone serije Bojte se živih mrtvecev, novinarjem, tudi nam, pa sta bila na voljo zvezdnika serije Alycia Debnam-Carey in Colman Domingo. Medtem ko je Alycia odgovarjala premišljeno in počasi, je bil Colman pravi izbruh energije in njegov gromki smeh se je slišalo daleč po hodnikih hotela.

Alycia Debnam-Carey

Pred tremi leti ste se kot osemnajstletnica javnosti predstavili v resničnostnem šovu Next Stop Hollywood, v katerem ste sanjali o karieri. Sanje so se vam uresničile. Je vse tako, kot ste si predstavljali?

Od otroštva sem si želela igrati. Tudi ta šov mi je pomagal, da so me kot Avstralko v Hollywoodu opazili. Imela sem veliko srečo. Mislim pa, da pri tem ne gre za linearno pot s končnim ciljem. Gre za skupek preteklega dela in na koncu si nagrajen s tem, da igraš v tako opevani seriji. Lahko bi rekla, da so se mi sanje uresničile. Postala sem profesionalna igralka (smeh), kar je kar malo čudno, ko takole rečeš.

O vas se je veliko govorilo, ko so vašo med gledalci priljubljeno junakinjo Lexe v seriji The 100, ki je bila lezbične usmeritve, ubili. Skupnost LGBT se je pritožila nad televizijskim trendom »pobijanja lezbičnih likov«. Kako ste vi gledali na te odzive?

Nihče od nas ni pričakoval takšnega odziva in vesela sem, da ni naletela na gluha ušesa. Mislim, da smo se naučili velike lekcije. Nenadoma smo na to še bolj pozorni in menim, da se bodo v scenarijih poskušali izogibati podobnim situacijam. Hkrati je skupnost LGBT s tem tudi pritegnila pozornost. Upravičeno.

Ste mnenja, da se najstniški junaki v seriji spopadajo s situacijo zombijevske apokalipse tako, kot bi se, če bi se to zares zgodilo? Bi vi ravnali drugače?

(smeh) Povsem drugače bi ravnala zdaj, po dveh sezonah, kot pa na začetku. Zdaj imam zaradi ljubiteljev serije ogromno informacij, kako preživeti v takšnem svetu, tako da sem veliko bolj pripravljena. A če bi se res znašla v takem svetu, se mi ne sanja, kaj bi storila. Rada si zamišljam, da bi bilo vse v redu (smeh). Kljub temu pa bi bilo dobro, da bi se do takrat naučila vihtenja kakšnega noža (smeh).

Številni ljubitelji izvirne serije Živi mrtveci nad serijo Bojte se živih mrtvecev niso najbolj navdušeni, češ da je premalo zombijev. Kakšno je vaše mnenje?

Mislim, da je bil prav to namen scenaristov. Narediti popolnoma drugačno serijo v istem apokaliptičnem svetu. Izvirna serija je posneta po stripu in ima zato že v osnovi med glavnimi junaki tudi akcijske heroje, naši junaki pa so povsem navadni. Ne vedo, kaj se dogaja, kako se odzivati, sproti se morajo prilagajati. Pri tem naredijo veliko napak. Zato upam, da bo občinstvo potrpežljivo in nam bo dalo čas, da se počasi razvijemo v uničevalce zombijev. Prav ta preobrazba je tisto, kar mi je pri tej seriji zares všeč. Pri postapokaliptičnih temah gre predvsem za to, kaj si bodo ljudje naredili med seboj, da bodo preživeli, ne toliko, kaj bodo zombiji naredili ljudem.

Vaša junakinja Alicia je skozi dve sezoni čedalje močnejša. Bo tako tudi naprej?

Pri Alicii gre za umišljeno moč. V prvi sezoni je naredila veliko napak, še posebej je gledalce motila neumnost z radiem. Zdaj pa se kaže, da bo morda celo prevzela vlogo nekakšne vodje skupine. Poskušala bo ohraniti, kar je še od njene družine ostalo. Je le zelo podobna mami, tako da bo njuna interakcija še zelo zanimiva. Vedno je med njima v zraku napetost.

Kaj počnete, ko ne igrate?

Sem deloholična in časa nimam prav veliko. Ko imam čas, pišem in poskušam biti čim bolj kreativna. Na žalost že dolgo nisem bila na počitnicah. Zelo pogrešam avstralske plaže. Pravijo mi, češ, saj so tudi v L. A.-ju plaže, a to še zdaleč ni enako. V L. A.-ju v resnici nihče ne gre na plažo, razen tistih, ki živijo v Veniceu. Zato sem bila presenečena, ker vsi govorijo o Kaliforniji kot o morskem raju. Ko sem videla, za kaj gre, sem si rekla, da imamo mi zelo veliko tega in veliko lepše (smeh).

Colman Domingo

Vaše glavno področje je gledališče, a vas poznamo tudi po številnih filmskih vlogah, vse bolj pa tudi televizijskih. Kje sami najraje igrate?

Igra v seriji Bojte se živih mrtvecev je zame bolj kot kar koli podobna moji gledališki karieri. Gre za kompleksne like, ki jim je treba vliti dušo, jih razvijati in z njimi dlje časa živeti. Tudi priprave so podobne.

Delali ste z režiserji, nagrajenimi z oskarji ...

Seveda! V izjemno čast mi je bilo delati z največjimi umetniki filma, pa naj bodo to Steven Spielberg, Clint Eastwood ali Spike Lee, po drugi strani sem prav tako delal z največjimi gledališkimi režiserji. Všeč mi je delati pri projektih, v katerih se raziskujeta zgodovina narodov in duša ljudi. Še posebno Spike Lee je eden tistih, ki rad raziskuje in je v tem postal že pravi mojster. Sam pa poskušam postati mojster v tem, kar počnem, pa naj bo to v gledališču, filmu ali na televiziji. Poleg igre tudi pišem in režiram. Vse je v dobri zgodbi in kako to zgodbo predstaviš gledalcem.

Bili ste nominirani za nagrado tony za vlogo v muzikalu, v katerem ste tudi prepevali. Zdaj sami pripravljate muzikal o disko divi Donni Summer. Kako napreduje?

(smeh) Hvala za vprašanje! Napreduje odlično. Priprave v New Yorku so v sklepni fazi. Sam sem kot soavtor svoje delo opravil, tako da se zdaj bolj posvečam seriji, filmom in drugim projektom, premiero v gledališču pa načrtujemo za začetek prihodnjega leta.

Kakšen pa je bil vaš odziv, ko ste izvedeli, da boste eden glavnih junakov v drugi sezoni Bojte se živih mrtvecev?

Bil sem navdušen! (smeh) Najprej zato, ker še nikoli nisem videl podobnega junaka, kot je Victor Strand, na televiziji. Je mešanica Jamesa Bonda in lika Kevina Spaceyja v seriji Hiša iz kart. Je zelo skrivnosten, kar mi je všeč. Predvsem pa je zelo koristen za druge like. Pomaga jim navigirati skozi apokalipso. Pojavil se je proti koncu prve sezone in obrnil potek celotne serije v popolnoma drugo smer.

Je v junaku tudi kaj vašega značaja?

Seveda! Jaz sem tudi skrivnosten! (smeh) Šalim se. Seveda je nekaj mene v Victorju in obratno, toda o sebi menim, da imam smisel za humor. Sicer ga ima tudi Victor, a njegov humor je temačen, jaz sem pa bolj lahkoten. Sem pa opazil podobnost: kadar se pojavi napeta situacija, se nasprotno od mnogih umirim in razmišljam z glavo, podobno kot Victor. To zna biti koristna lastnost, lastnost voditeljev. Večina v nenavadnih situacijah zbezlja ali pobesni, jaz pa se situaciji posvetim, jo proučim z vseh zornih kotov in nato ukrepam. To je zelo Victor in zelo Colman (smeh).

Avtor serije Robert Kirkman je za Vikend dejal, da se ne bi znašel v svetu zombijev, ker ni ravno atletske postave in ne teče hitro, tako da bi čim prej skočil s stolpnice. Kako bi se znašli vi?

Jaz bi jim že pokazal svoje! (smeh) Sem zelo športen, fizičen tip človeka, zelo aktiven, hkrati pa rad delam za ekipo in z njo. O sebi menim, da sem v številnih pogledih vodja. A to spoznaš šele, ko prideš v takšno situacijo. V družini smo bili štirje otroci, in ko smo izgubili starše, sem postal glava družine, čeprav nisem bil najstarejši. Če so potrebovali odgovore, so se obrnili name. Včasih si ne želiš biti takšen, a preprosto ne moreš drugače. Nekateri me opisujejo kot ukazovalnega človeka (smeh).

Kako vas zabavajo zombiji na snemanjih?

(smeh) Nenavadno je, ko hodiš med gručo mrtvih teles, se nikoli ne počutiš povsem sproščenega. Je pa smešno, da kadar koli se moj junak spopada z zombiji, pred menoj vedno − in sploh se ne šalim − postavijo najbolj drobno žensko, kar jih lahko najdejo! (smeh) Kim Dickens dobi največjega dedca, da je videti herojska, mene pa preganjajo same majhne in drobne ženske (smeh). Ona jih razmetava, mrcvari, tolče, jaz pa moram pretepati ubogo dekletce! Tako da se po kadru opravičujem: »Oprosti, Jill!« (smeh)

Cliff Curtis je dejal, da je med igralsko zasedbo edini brez glasbene preteklosti in da med odmori zelo radi kaj zaigrate.

Cliff morda res nima glasbene preteklosti, a vam povem, da odlično poje. Tu je legendarni Rubén Blades, Lorenzo Henrie rad posluša fantovske skupine, Alycia je tolkalka, Kim Dickens pa, ne boste verjeli, odlično rapa (smeh). Res se pogosto zgodi, da med odmori začnemo s kakšno melodijo, ki se nato razvije v splošno rajanje.

Kdo pa vodi to skupino?

Jaz, seveda! (smeh) Vsi bi pričakovali, da bo kot najbolj izkušen in uspešen glasbenik v ospredju Rubén, a je ravno nasprotno. Njega je težko pritegniti. Kot da glasba ne bi bila del njegovega življenja. Rad ima zasebnost in noče izpostavljati svoje glasbene kariere. Z nami je »Rubén igralec«, »Rubén mislec« ali »Rubén aktivist«, medtem ko je »Rubén glasbenik« v povsem drugem svetu. Zato smo ga morali kar malo vleči za rokav, da se nam je pridružil. Je bolj sramežljiv.

Jeseni v kino prihaja tudi zgodovinska drama Birth of a Nation, v kateri igrate.

Gre za resnično zgodbo o sužnju Natu Turnerju. To je film o rasnih temah, imigrantih, nasilju s strelnim orožjem, o vsem, kar nas še vedno obkroža. S tem se še nismo spopadli in film nas spodbuja, da je že čas za to. Saj ne gre le za ZDA, kljub temu pa je razlika. V Nemčiji imaš spomenike in spominska znamenja tudi na krajih, kjer se je zgodilo kaj groznega, pri nas pa lahko potuješ po jugu države in ni nikjer nobene oznake, da se je kje zgodil upor sužnjev, da je bilo umorjenih toliko ljudi in podobno. Ta del ameriške zgodovine bi nekateri radi pozabili.

So kakšne govorice o tretji sezoni serije Bojte se živih mrtvecev?

Govorice so, da tretja sezona bo! (smeh) In da bom jaz še vedno tam!