Tiskane izdaje
Ne sodi med ustvarjalce, ki ljubijo klišeje. Kar pa ne pomeni, da jim obrača hrbet. Nasprotno, v svojih delih jih osvetli, secira, razgali, poišče v vsakem izmed nas. Brez obsojanja. Metod Pevec, režiser nepozabnih filmov, kot so Pod njenim oknom, Hit poletja in pretresljivega dokumentarca Aleksandrinke, nam bo 25. aprila postregel z novim celovečercem Vaje v objemu. V njem se vije navidezno vsakdanja zgodba o ljubezni in tangu, ki te posrka vase in prepusti nemiru.
Vaše filmske junakinje, to velja tudi za novi film, so značajsko večplastne, privlačne in skrivnostne ženske, vendar hkrati ostajajo zemeljske in neposredne. Denimo po prekrokani noči jih pokažete bledolične, utrujene in z razmazano maskaro.
Res je. Ob ugotovitvi, da se ljudje laže identificirajo z realističnimi kot idealiziranimi podobami, sem bil precej presenečen. Pa vendar je tako. Naravna ženska na platnu se gledalcu bolj prikupi, približa. Ni več le izmišljeni lik, temveč resnična oseba. Mislim, da smo se že malo nasitili izumetničenosti pop sveta. Vsaj upam. (Nasmeh.)
Vaje v objemu te težko pustijo hladnega, pa čeprav gre načeloma za precej lahkotno, na trenutke tudi komično vsebino. Že večkrat ste dejali, da imate mogoče še bolj prefinjen smisel za to, kako se približati ženski duši tudi zato, ker ste odraščali ob sestrah.
Verjetno res. Ampak saj ne govorim le o ženskah ali o ženski duši, temveč o odnosih med moškim in žensko, le da pripovedujem z njenega, ženskega zornega kota, ker se mi ta pogled zdi mikavnejši in manj izkoriščen. Film Vaje v objemu gre v tem korak naprej, ko obravnavamo odnos med dvema sodobnima, emancipiranima paroma, ki nista obremenjena z dediščino patriarhalne vzgoje. Gre za štiri popolnoma svobodne ljudi, ki jim zbegana ljubezenska čustva zastavijo zanimivo moralno vprašanje.
Ne smeva izdati preveč vsebine, saj si seveda želite čim več gledalcev, pa vendar – se motim, če trdim, da je kot glavna pobudnica vseh ključnih sprememb prikazana ženska?
(Se malce namršči.) Namenoma sem za glavne junake izbral dva moška in dve ženski v tridesetih letih. To so leta, ko se naši odnosi iz začetne čustveno in čutno najbolj vznemirljive, včasih evforične faze prevesijo v fazo treznjenja oziroma spoznanja, da bo morda ljubezen treba ohranjati celo s pomočjo razuma. Ta zvonček se oglasi v teh letih in njegov zven nas lahko splaši. Razumsko preverjanje do pred kratkim tako samoumevnih čustev se zdi kar majčkeno umazano, nekako bogoskrunsko početje. Junaki v filmu sicer verjamejo, da so izbrali pravega življenjskega sopotnika, pa vendar jim nova čustva hkrati porajajo tudi dvome in dileme. Namreč, ali še naprej pametno krmiliti varen in utrjen odnos ali odpreti vrata za nov, vznemirljiv, vendar negotov ljubezenski poskus.
Zakaj si po vašem mnenju človek vedno želi še nekaj več, pa čeprav je načeloma našel primernega partnerja?
Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Morda je tako, ker je želja po ljubezni nesmrtna. Z zamejitvijo odnosa se pojavijo tudi omejitve te želje. Lahko se tudi skrči, zapre vase. Izgubi krila.
Nekoč ste v enem od intervjujev dejali, da so ženska čustva bolj razvejena ter da vas prav zato tako zelo zanimajo, medtem ko naj bi bilo moško čustvovanje najpogosteje omejeno na pornografski vidik.
Drži, rekel sem, da so moška čustva v primerjavi z ženskimi skoraj pornografija. To je bila namenoma poudarjena, skoraj pretirana izjava, ker sem želel izpostaviti, da ženskam odnosi, povezani s čustvi, pomenijo bistveno več, zato tudi veliko več časa posvetijo spletanju in ohranjanju takšnih vezi. Moški se večinoma bolj egocentrično osredotočamo na cilje, kot so karierni uspeh, ugled in premoženje, skratka, na utilitarni in fizični del sveta. Ženske na splošno veliko bolj zaupajo čustvom, zato imajo tudi precej več od življenja. Morda zato živijo dlje.
Vaši filmski junakinji, ki ju upodabljata Jana Zupančič in Pia Zemljič, svoja fanta v podobi Uroša Fürsta in Primoža Pirnata sprašujeta, kaj zares čutita, medtem ko delujeta nekako negotovi.
V resnici vse življenje preživimo v vzajemnem spraševanju o tem, kaj se nama kot partnerjema dogaja, kje sva. Z odločitvijo za monogamno obliko sobivanja nas čaka kar precej dela. Hkrati pa nimamo prav nikakršnega zagotovila, da bo odnos zdržal za vedno. Kadar zdrži v vsej polnosti, lahko to v teh časih cenimo kot mali čudež. Menjavanje partnerjev je na poti k temu, da postane nekakšna sodobna vrednota. Junaki našega filma se vsak zase pa tudi v kočljivih dialogih sprašujejo, kaj pravzaprav čutijo, kje je tista zmedeno postavljena meja med fizično privlačnostjo in resnejšo čustveno povezavo.
Kakšen je njihov odnos do varanja?
Nihče od mojih junakov ga v vsej silni zmedi, ki nastane, kronsko ne pobiksa, načeloma so vsi poštenjaki. (Nasmeh.) V življenju se mnogokrat v koga zagledamo, vendar največkrat vse ostane le v mislih.
Ženski v filmski zgodbi se zdita kot zapeljivi Evi iz raja. Svojima izbrancema ponudita vstopnici za plesni tečaj in jima odpreta poti do novih skušnjav.
(Nasmeh.) Na to še nisem pomislil s tega zornega kota, pa kar drži.
Potemtakem je ples kot kača in obenem sadež spoznanja, saj junake zapelje v vrtinec erotike in z njo povezanih čutnih dražljajev.
Mogoče je simbol kače le preveč poenostavljena primerjava. Zanimivo, da je Katoliška cerkev še v prejšnjem stoletju prepovedovala plesanje na vrtnih veselicah. Ples v očeh varuhov morale od nekdaj velja za grešnega. Tango je denimo nastal v bordelih in se ga nekoč v Argentini prav tako ni smelo plesati. Argentinski tango je v resnici osupljivo nadzorovan erotični odnos.
Kako, menite, bo vaš film vplival na gledalce – bodo rekli, ah, jaz pa raje ne grem plesat tanga, da si ne prikličem zmešnjave v življenje?
Morda pa bo prav nasprotno. (Nasmeh.) Morda si bodo zaželi prav tega. Bomo videli. Vsekakor bom ostal v stiku s plesnimi šolami, zanima me, kakšen bo odziv. Tango je tako imenovana hoja v objemu in v nasprotju z drugimi latinskoameriškimi plesi je eros ponotranjen. Pri njem se lahko s soplesalcem popolnoma intimno spojiš ali pa vzpostaviš kruto distanco. V tem je skrito bistvo pravzaprav zelo nevarne igre, ki pa ljudi neverjetno privlači.
Kaj pa vi, plešete tango?
(Presenečeno odkima, kot bi bil malce v zadregi.) Ne. Sicer sem bil na plesnih vajah in ga preizkusil. Nimam časa, da bi se mu resneje posvetil in zares užival. Pravijo, da dober tangeros, plesalec tanga, postaneš šele po desetih letih. Takrat ko nenačrtovano ustvariš korak, ki je le tvoj.
Vrgli ste še eno rokavico, izziv tipični Slovenki in Slovencu, ki se pogosto ne objemata prav rada, vsaj ne iz srca.
Sredi aprila bomo prav na to temo organizirali projekcijo filma skupaj s strokovnjaki, ki bodo poskušali pojasniti, zakaj se sosednji sredozemski in balkanski narodi v vsakdanjem življenju zelo radi objemajo, Slovenci pa ob pozdravu namesto objema raje ponudimo hladno roko.
Zakaj si mnogo družinskih članov med seboj ne namenja objemov in se tudi le redko dotikajo?
Očitno v Slovencih ni prav veliko slovanskega. Verjetno nas je ohladila in okužila srednjeevropska vzgoja. Tudi pri sebi opažam, da si pogosto zaželim koga objeti, vendar me kar nekaj ustavi. Tega nisem navajen. Pred kratkim sem – najbrž pod vplivom lastnega filma – sam sebe izjemno presenetil, ko sem objel bratranca. On ni bil nič manj osupel od mene. (Nasmeh.)
Po znanstvenih raziskavah objemi krepijo spomin in blagodejno vplivajo na zdravje – če si jih seveda želijo vsi vpleteni.
Seveda, objeme uvajajo tudi kot posebne terapevtske prijeme. O tem ni nobenega dvoma. Ne nazadnje je objem naša prva pozitivna, temeljna izkušnja, ko pridemo na svet. Zajokamo, nato pa nas nekdo stisne k sebi in pomiri. Kar zadeva objemanje v plesu, je zanimivo, da je tango zelo priljubljen tudi na Finskem, ki naj bi bil podobno introvertirana država kot Slovenija.
Mar nas objem ne postavlja pred ključno vprašanje o tem, koliko smo nekomu zares predani in zakaj?
Težava je v tem, da objeme podzavestno povezujemo s spolnostjo. Hipokritična morala na nekaj katoliške podlage vsak dotik hitro prevede v spolno izkušnjo. Naše dotikanje je obremenjeno, skoraj nekaj, česar se moramo bati. Skrajno trapasto.
Tudi za vas je značilno, da imate radi skrajnosti. Filme ponavadi snemate v ekstremnih letnih časih, najraje pozimi in ponoči.
Drži – to pa zato, ker ne maram močnih kontrastov. Najraje snemam v svetlobi, ki ni vroča in žgoča, tipično sončno poletna, saj je za film neprimerna, prav ubijalska. Težko posnameš kaj res lepega, ko imaš sonce v zenitu. Zima je sicer tudi po svoje naporna, ampak zagotovo bolj ustvarjalno plodna.
Če držijo napovedi, da nas konec meseca čaka ponovna ohladitev vremena, bo tudi uradna premiera filma Vaje v objemu v tem stilu.
(Smeh.) Bilo bi dobro za gledanost, saj bi šlo več ljudi na kinopredstave, če bo sneg ali dež. Če bodo lepi in sončni dnevi, se bodo zagotovo raje posvetili klasičnim prvomajskim počitnicam, izletom, opravilom na vrtovih in prezračevanju počitniških prikolic v Savudriji. No, pustimo se presenetiti!
Nameravate posneti nadaljevanje filma Vaje v objemu – kaj se zgodi s četverico po skupni, ne preveč prijetni izkušnji?
Za zdaj o tem ne razmišljam. To je seveda najbolj odvisno od uspeha prvega filma. Junaki bi se v nadaljevanju verjetno odpravili domov delat otroke. (Nasmeh.)
