Tiskane izdaje
Moški naj bi poskušal zaščititi družino, kadar ji grozi nevarnost. A ni vedno tako. Včasih se zgodi, da raje zaščiti sebe. Kaj se potem zgodi v družini, je tema, s katero se v filmu Višja sila ukvarja švedski režiser Ruben Östlund.
Zakonski par z otrokoma preživlja nekaj dni v prestižnem hotelu v francoskih Alpah. Prvi dan je vse videti nekako idilično. Družina je složna, prezaposleni oče si je vzel nekaj prostih dni zanjo. Pozorni gledalec zazna, da morda le ni vse tako idilično. Fotograf, ki je tam zato, da fotografira turiste, komaj izvabi iz njih »lep skupinski nasmeh« in objem. Dobijo lepe fotografije.
Mati in žena Ebba komentira: »Svetloba in vse drugo je na fotografijah popolno.« Popolni so tudi posnetki v filmu, režiser tu in tam preusmeri pozornost z družine na totale lepe, spokojne in pritajeno zlovešče zasnežene pokrajine. Hkrati je čutiti naveličanost para, odtujenost med njima ter med njima in otrokoma. Zloveščost pokrajine je v popolni tišini in občasnih detonacijah snežnih topov.
Drugi dan počitnic družina zajtrkuje na odprti terasi hotela s čudovitim pogledom na pobeljene vršace. Nenadoma se začne z njih valiti sneg, vse bližji je, vse višji in daljši. Usul se je plaz, a turisti tega še ne dojamejo. Navdušeno fotografirajo, prepričani, da je plaz nadzorovan, nameščen v užitek turistom.
Ko plaz doseže teraso, zavlada panika, oče Thomas pograbi telefon in rokavice, odrine sina ter zbeži. Mama Ebba objame otroka, pripravljena je na najhujše. Nihče ni telesno poškodovan. Ko je nevarnost mimo, se oče Thomas vrne na teraso k družini.
Zakonca med sabo o tem ne spregovorita. Da jih je moški pustil na cedilu, njej postane jasno šele, ko o dogodku pripoveduje znancem v hotelu. Thomas trdi, da je ona videla narobe, da ni pobegnil. Ker imata zakonca različna pogleda na zadevo, to znova in znova razčiščujeta. Žena je do konca razočarana nad možem, otroka čudno gledata očeta, bojita se, da se bosta starša ločila.
Navidezna sreča
Med zakoncema napetost vse bolj narašča, in ko pozneje še enkrat vsak s svojimi očmi opisujeta pripetljaj prijateljema, moškemu in ženski, se odpre tudi nova dimenzija – vloga spolov v zakonski zvezi in družini. Je v moderni družbi moški še glava družine, tisti, ki mora skrbeti za družino in jo varovati? Ali lahko pobegne, da si reši kožo? Je to egoizem? Je varuhinja ognjišča in otrok ženska zaradi prirojenega materinskega instinkta?
Kaj se je spremenilo v družbi, da otroci in ženske nimajo več prednosti pri reševanju s potapljajoče se ladje, kakor vidimo v resničnem življenju? Še več, s Coste Concordie se je najprej rešil kapitan kljub še vedno veljavnemu pravilu, da sme ladjo zapustiti zadnji. Preživetveni nagon je vsekakor tista višja sila, ob kateri izginejo pravila in kultura.
Ob koncu filma režiser Thomasu vrne, vsaj za nekaj časa, vlogo glave družine in močnega moškega. Ima pa film še en konec, slabši, kot se nakazuje malo pred tem.
Bi ta družina živela s fasado sreče do konca svojih dni, če ne bi bilo incidenta? Östlund, ki je s svojimi štirimi filmi med ljubitelji filma in kritiki dobil malone kultni status, se posmehuje navidezni sreči parov, ki lahko desetletja preživijo skupaj, če se ne znajdejo v situaciji, ki lahko iz ljudi potegne najslabše.
Sociološka raziskava je pokazala, da je največ ločitev po ugrabitvah letala. Pari niso poškodovani telesno, ampak nočejo več živeti drug z drugim, ko spoznajo partnerjevo drugo stran, ki je prej niso opazili.
