Nagrada Liffe: Noir pod sicilijanskim soncem

Nenavadna ljubezenska zgodba v filmu Salvo se razvija v zloglasnem predelu Palerma, kjer usodo ljudi določajo mafijski zakoni. V njih je zapisano, da morata Rita in njen brat umreti, a njun krvnik Salvo se slepe Rite usmili. Skrije jo v opuščeno tovarno in med njima počasi vznikne čudna navezanost.

Slepota v filmu je sprva resda fizična, pa vendar predvsem metaforična. Da se zgodba dogaja v Palermu, od koder prihajata oba s sorežiserjem Fabiom Grassadonio, tudi ni naključje.

Oba sva odraščala v Palermu, kjer je življenje močno pod vplivom mafijskih družin. Ljudje so nekako navajeni in sprijaznjeni s tem, da jih ves čas nekdo zatira in ustrahuje. Vse življenje sva opazovala ljudi, ki si pred resnico zatiskajo oči. Živijo, kakor da bi bili slepi. Zato sva Ritino fizično slepoto postavila nasproti Salvovi moralni slepoti. Skozi zgodbo pa se njun pogled na svet, ki ju obdaja, spreminja.

Čeprav sta prvenstveno scenarista, svojega prvenca nista gradila na dialogih. Zgodbo pripovedujeta s filmskim jezikom.

Ni šlo toliko za načrtno odločitev, da ne bova uporabljala besed, ampak je odločitev prišla do naju nekako po naravni poti. Najprej je bilo v scenariju več dialogov, potem pa so stavki postopoma odpadali. Zgodba o Salvu in Riti je zgodba o odrešitvi. Lahko bi rekli, da gre za ljubezensko zgodbo, čeprav je ta zelo nenavadna. Med njima se splete nekakšna arhaična vez, za katero besede niso potrebne. V svetu, iz katerega prihajata, so besede laž. Salvo je sicer morilec, ni pa lažnivec. Prevevajo ga elementarni občutki. A jih ne zna ubesediti. Ne zna reči ljubim te. A čuti, da bi za Rito rad storil nekaj lepega, zanjo skrbel. Zato ji nosi hrano in vodo, čeprav jo ona zavrača. Ultimativno ji nato podari prostost.

Kako je deliti delo scenarista in režiserja? Kako s Fabiom Grassadonio rešujeta ustvarjalna nasprotja?

Pisanje v paru je vedno zelo težavno. Imava zelo konfliktno scenaristično razmerje. Včasih se na smrt skregava in drug drugemu zabrusiva, da se nočeva več videti. Lahko temu rečete ustvarjalno nasprotje, ampak takrat gredo stvari precej na nož. (Smeh.) Po drugi strani pa nama je bilo skupno režiranje v užitek, saj sva oba pri pripravah skoraj obsesivno natančna in kar je najbolj pomembno – deliva si skupno vizijo. Poleg tega imava enako izkušnjo odraščanja v Palermu. Med snemanjem je tako vladala prava harmonija, ne samo med nama, ampak v celotni ekipi.

S kakšnimi izzivi pri prepisu zgodbe s papirja na film sta se spopadala?

Samo tehnično znanje po mojem mnenju ni tako težko doseči. Oba sva cinefila in po profesionalni plati sva vse življenje ocenjevala in analizirala filme. Tako se naučiš videti posamezne elemente filmske umetnosti. Za naju je bila v tem filmu najbolj pomembna atmosfera. Vzdušje v filmu igra prav posebno vlogo. Nastopa pravzaprav kot samosvoj lik. Hotela sva občutek vročine, lepljivosti, težkega, nepremičnega zraka, saj se film dogaja sredi vročega poletja. Hotela sva ta noir pod sicilijanskim soncem in o tem smo se veliko pogovarjali z direktorjem fotografije. Zdi se mi, da smo skupaj to atmosfero dobro posneli.

Pred filmom Salvo sta posnela kratki film Rita, ki smo ga lani videli tudi na Liffu. Gre za podobno zgodbo o slepi deklici, ki se prav tako dogaja v Palermu. Je bil kratkometražec za vaju nekakšen eksperiment, kjer sta izpilila tehnične postopke?

Res ima kratki film s celovečercem nekaj skupnih točk. Glavna junakinja kratkega filma je Rita, desetletno slepo dekle – ki je v resnici slepo. Zanimalo naju je, kako bi lahko prikazala pogled slepe osebe – kar je seveda paradoks, saj tega pogleda ni oziroma je »pogled« slepih sestavljen iz kombinacije občutkov. Naju pa je zanimalo, kako bi njeno tesnobno občutje najbolje predstavila gledalcem. Našla sva način, da se ji kamera popolnoma približa in je v kadru samo njen obraz, okolica pa izgine in je gledalec prisiljen dogajanje spremljati z ušesi. Sluh postane pomembno čutilo. Lahko rečem, da je film Salvo senzorično doživetje.

Kako ste sestavljali zvočno kuliso glede na to, da filmske glasbe niste uporabili?

Mojster zvoka Guillaume Sciama, ki je zaslužen za zvok filmov Michaela Hanekeja Beli trak, Ljubezen in Pianistka, je na Siciliji delal noč in dan in snemal zvoke okolice. V filmu so tri lokacije in vsaka ima svoje specifične zvoke, ki jih je Guillaume ujel. V postprodukciji smo imeli zato na voljo ogromno količino zvokov. Montaža zvoka je bila zato zelo zahteven proces, tako kot samo snemanje. Lotili smo se je, kakor da bi pisali glasbo, le da smo zvočno podobo filma sestavljali iz zvokov ulice, pasjega laježa, govorjenja vaščanov ... V filmu nisva hotela uporabiti glasbenega komentarja, ker bi prekril doživetje zvoka okolice. Ponavlja se le »Ritina pesem«, zelo priljubljen italijanski pop hit, ki pa v filmu podkrepi poseben trenutek, saj pesem slišimo vsakič, ko Rita in Salvo dosežeta neko novo fazo v odnosu.

Povedali ste že, da sta se žanrsko opredelila za noir. A v filmu se precej poigravata tudi z žanrom vesterna in filmskim navdušencem ves čas puščata reference na filmske klasike.

Oba s Fabiom sva ljubitelja noir filmov. Zato sva upoštevala elemente žanra, čeprav se včasih poigrava s pričakovanji tega žanra. Tako kot se pričakovani in začrtani usodi izneverita tudi glavna junaka. Prvi prizor je res hommage filmu Bledolični ubijalec (Le Samourai, 1967) Jean-Pierra Melvilla, čigar filme obožujeva. Nekateri kritiki vidijo podobnost z Garronejevo Gomorro in nekaterimi mafijskimi klasikami ter italijanskimi vesterni. Sicer pa sva lik Salva gradila po vzoru junakov iz filmov noir. Pomembno nama je bilo, da ima igralec, ki ga bo igral, močno karizmatično prezenco. Iskala sva novega Alaina Delona. Na začetku filma kamera ujame samo njegove oči. Zato je moral biti to igralec s prodornim pogledom. In ko sva leta 2009 na cannskem festivalu videla film The Time That Remains režiserja Elie Suleimana in v njem palestinskega igralca Saleha Bakrija, sva vedela, da je on pravi. Vloga v tem filmu je bila podobna kot vloga Salva. Igral je redkobesednega moškega, ki v sebi nosi bolečino človeštva. Saleh je izjemno senzibilen, inteligenten in velikodušen človek. Je Palestinec z izraelskim državljanstvom in socialno-politične razmere njegove domovine ga zelo vznemirjajo. Ko smo s čolnom prispeli do obale Palerma, kjer pogled razkrije zloglasno četrt, v kateri smo snemali, je rekel: »Pa saj je tako kot v mojem rodnem mestu v Palestini.« Nekaj podobnega je v zraku med tema dvema mestoma. In mislim, da je ta občutek palestinskega trpljenja prenesel tudi na Salva.