Najljubša slovenska knjiga postala tudi film

Svetovna premiera v torek na sarajevskem festivalu, slovenska pa 7. septembra v ljubljanskem Koloseju.

sob, 12.08.2017, 12:00

Športna pot zmag in porazov

Film pripoveduje o Ranti, fantu, ki je tako visok, da bi lahko žirafam zavezoval kravate. Pa tudi tako suh, da sonce kar skozenj sije. Poje vse, kar mu prineseš na krožnik, na koncu pa zmaže še tega. Je tako len, da mora zvečer postelja k njemu, sicer bi spal kar stoje. Življenje se mu obrne na glavo, ko ga nekega dne učitelj telovadbe Salta povabi v šolsko košarkarsko ekipo ... V ljubljanskem Koloseju bodo film prvič zavrteli 7. in 8. septembra. V dveh dneh si ga bo ogledalo 5500 otrok skupaj z učitelji. Srečali se bodo z ustvarjalci filma ter se sprehodili po »filmskem mestu«.

Na filmska platna prihaja­ ­Košarkar naj bo, posnet po ­istoimenski knjižni­ uspešnici­ Primoža Suhodolčana,­ ki so jo mladi bralci od leta 1999 do 2002 štirikrat zapored izbrali za najljubšo knjigo. Film bo doživel svetovno premiero v torek na Sarajevskem filmskem festivalu, slovenski šolarji­ pa ga bodo prvič videli v začetku šolskega leta.

»Knjiga Košarkar naj bo je v moji glavi začela nastajati že pred skoraj pol stoletja. Po svetovnem prvenstvu v Ljubljani je vsak fantič sanjal o košarki. S prijatelji smo si na drvarnico namesto pravega koša nabili obroč iz soda za mošt, mreža pa je bila iz vreče za krompir. Do trde teme smo tapkali in se igrali, da premagujemo košarkarske velikane. Že takrat sem zgodbo po filmsko sanjal in ko sem si jo zapisoval, sem jo videl kot film,« je povedal avtor knjige Košarkar naj bo in scenarija za istoimenski film Primož Suhodolčan.

Scenarij za film je napisal nekoliko kasneje. »Skoraj dve desetletji je od tega. Zanj je bilo kar nekaj zanimanja, ampak vedno je bilo tako: bo, ne bo, najbrž bo, saj je fajn, ampak drugo leto, še malo potrpežljivosti … in tako se je zavleklo. Pa nič zato! Zdaj smo ga z ekipo osvežili in deluje še boljše kot prej,« je prepričan Suhodolčan.

Takšnih filmov doslej pri nas ni bilo

Film, ki je nastal v produkciji ­Gustav filma in koprodukciji RTV Slovenija, je režiral Boris Petkovič. »Pri snemanju se nismo imeli na kaj opreti. Takšnih filmov doslej v Sloveniji ni bilo. Namreč, v literaturi je vse mogoče, v domišljijskem svetu Primoža Suhodolčana pa sploh. Zato je bil zame največji izziv, kako prenesti Primožev nadrealni svet na film in ohraniti kredibilnost likov iz fantazijskega sveta, da ne postanejo karikature,« je povedal Boris Petkovič.

»Ustvariti scenarij ali napisati knjigo sta dve različni stvari. Seveda velikokrat radi rečejo, da je bila knjiga boljša kot film, vendar se lahko zgodi tudi obratno. Prepričan sem – in to mnenje deli tudi celotna filmska ekipa –, da smo našli pravo razmerje med enim in drugim. No, če je soditi po odzivih testnih gledalcev, nam je to zelo dobro uspelo,« je poudaril Primož Suhodolčan.

Glavno vlogo je v filmu odigral Klemen Kostrevc, dijak Srednje medijske in grafične šole Ljubljana in član Košarkarskega kluba Ljubljana. Košarkar naj bo je njegov prvi film. »Glavni igralec je suvereno odigral vlogo. Zelo je pomagalo, da je košarkar, pa tudi dejstvo, da v športu obstaja nekaj, čemur rečemo zmerna rast. Torej, če treniraš, tudi napreduješ. Čez noč se ne zgodi nič. Na to sem ga spomnil na začetku snemanja in je učinkovalo,« je dejal režiser, ki je prepričan, da je bilo v veliko pomoč, ker je Ranta v filmu neroden fant in je bila nerodnost dobrodošla. Klemen Kostrevc (Ranta): »Snemanje filma Košarkar naj bo je bilo prava pustolovščina. S filmsko ekipo smo se super ujeli, režiser nas je odlično vodil čez celoten proces.«

Kdo je pravi Ranta?

Primoža Suhodolčana velikokrat vprašajo, ali je bil on tisti Ranta v knjigi. »Žal ne. Pa tudi Metka nisem bil, čeprav so me zaradi košate frizure večkrat zamenjali za deklico. Bil sem pač Smodlak, še v sedmem razredu meter petdeset in nekaj, vendar skoraj s prav tako dolgim jezikom. Vedno sem se držal nasveta, ki mi ga je dal oče Polde: Po svetu moraš vedno hoditi z odprtimi očmi in imeti s sabo beležko in svinčnik. Res sem si zapisoval vse, kar je bilo zanimivo, zabavno, nenavadno, nekaj posebnega. Kar se je zgodilo okoli mene. Še danes to počnem, ker sem že zdavnaj ugotovil, da si mi zgodb pravzaprav ni treba izmišljevati. Življenje samo piše zgodbe, jaz mu pri tem samo malo pomagam. Ranta? Ranta je sestavljen iz nekaj mojih prijateljev in eden od njih, tisti z dvosobno posteljo, bo septembra prišel na premiero filma.«

Film so posneli v dvaindvajsetih snemalnih dneh v okolici Ljubljane. Režiser Boris Petkovič je povedal, da ne zato, ker bi bila Ljubljana najlepši del Slovenije, pač pa zato, ker je bilo tako najbolj praktično. Matija Brodnik (Smodlak): »V moji kratki igralski karieri je bila izkušnja s snemanja Košarkarja do zdaj najboljša!« Gaja Filač (Metka): »Zvečer sem šla spat z nasmehom, in ko je zjutraj zazvonila budilka, sem z veseljem skočila iz postelje že ob petih zjutraj. Želela sem si, da se snemanje ne bi nikoli končalo.«

Pisatelj na snemanju

Ekipi se je na snemanju pridružil tudi avtor scenarija. »Ekipa je bila izredno profesionalna in po mojem mnenju zelo zagnana in uigrana. Mislim, da so ta film vsi snemali z velikim veseljem. Tudi tisti v odraslih vlogah – Marko Miladinović (Salta), Gojmir Lešnjak - Gojc (Tundra), Saša Pavček (Enka), Lado Bizovičar (Tini Trska) in zaskrbljena starša Ana Maria Mitič in Matjaž Javšnik – so se zelo potrudili in ustvarili odlične like. Vendar je snemanje samo del filma. Po njem se začne trdo, vztrajno in natančno delo v postprodukciji: montaža, zvok, slika, grafika, vizualni efekti, barvna korekcija in kar je še tega. Seveda potem sledijo še predstavitev filma, promocija, marketinški del, organizacija predvajanj, dogovori z distributerji … Prvič sem od blizu doživel, da zahteva celoten paket, od prvih priprav na snemanje do prvega predvajanja, odlično ekipo, za povrhu pa še veliko ustvarjalnega navdiha in še več trdega dela,« je povedal Suhodolčan.

»Stara filmska navada je, da poskušajo avtorju literarne predloge najti tudi mesto v filmu, v katerem se pojavi. Kje se bo pojavil Primož, naj še ostane skrivnost,« je dejal režiser, ki je po koncu osemnajstmesečnega dela zelo zadovoljen s filmom. Namesto odgovora na vprašanje, kakšen uspeh napoveduje filmu, je dejal: »Za uspeh si štejem, da smo posneli film tako, kot smo si ga želeli. Za velik uspeh si štejem tudi, da je Primož Suhodolčan potočil kar nekaj solz, ko je videl film, in prepričan sem, da bo osvojil srca otrok.« Petkovič je priznal, da se je v času snemanja nalezel otroške radoživosti in živahnosti Suhodolčana in njegovih likov. »Ne samo jaz, cela ekipa se je morala moralno in čustveno vrniti v otroški svet. No, jaz se lahko zdaj spet vrnem v krizo srednjih let.«

»Spomnim se, da so včasih na filmske plakate napisali: Smeha do solz! Ne bo čisto tako, ampak bodo solze smeha! No, zame zagotovo, če bodo še za gledalce, bo pa sploh veselo,« je sklenil Primož Suhodolčan.

Prijavi sovražni govor