Ne grem na veselico

Dokumentarni film Ne grem na koleno razkriva tančice posebnega sveta, kjer se rojeva in dogaja slovenska popularna glasba.

Thu, 04.02.2016, 15:15

Avtorja Dušan Moravec, režiser in scenarist, ter Miha Šalehar, novinar in scenarist, ste se pogumno lotila nečesa, čemur so se mnogi izogibali. Pokukala sta v svet slovenske popularne glasbe, ki se najbolje počuti na gasilski veselici v družbi glasbenikov, kot so Mambo Kings, Čuki, Werner, Tanja Žagar in podobni.

Gledalcem sta avtorja, tudi sama (nekdanja?) glasbenika − Moravec je deloval v Idrijskih Kuzlah, Šalehar pa v ljubljanskih Babewatch − odstrla kar nekaj tančic in podrla kar nekaj mitov o pojavu, ki je znan kot slovenska popularna glasba. To je precej ohlapna oznaka, kajti ta glasba nekaterim ni ne zabavna in tudi ni pretirano slovenska.

Infantilna besedila in prav takšne melodije, ki so cepljene na izročilo nemškega šlagerja, italijanske kancone ter balkanskih grško-turških ritmov, dominirajo v njenem precejšnjem delu. Ta mediteranskost na eni strani verjetno obuja spomine na počitnikovanja na hrvaški obali, pravi v filmu med drugim Lado Bizovičar, izvajalec komičnega sprehoda po poteh in stranpoteh slovenske popularne glasbe Slovenska muska od A do Ž. Tudi oznaka enega glavnih krivcev za tovrstno glasbeno usmeritev Aleša Klinarja, idejnega vodje skupine Agropop, da je to popevkanje v grško-rimskem slogu, je ena preciznejših. Klinar je poleg Gorana Šarca in Aca Razbornika nekako najbolj tehtno spregovoril, za kaj pri tem gre. Gapšer Konec, tudi samo pobudnik zanimivega glasbenega projekta Slovenski klas, pa je zabavno glasbo razgalil še po muzikološki plati.

Prav tako so sogovorniki opozorili na to, da je takšna glasba deležna skorajda popolne ignorance osrednjih medijev, tako da so njeni ljubitelji prisiljeni to glasbo kupovati, ker je sicer ne slišijo, in to je pravzaprav izvajalcem slovenske zabavne glasbe v veliko pomoč. Po drugi strani so ti izvajalci deležni izjemnega zanimanja rumenih medijev, ki pa o njihovi glasbi skorajda nikoli nič ne zapišejo, temveč le, kako je kdo kaj počel s kom.

V celoti gledano sta avtorja, ki sta mogoče sama nekoliko skeptično stopila na neznan (sovražen?) teren, ugotovila, da je to navsezadnje posel in poleg narodnozabavnega edini v tej državi, ki prinaša denar, od katerega se da živeti. V filmu sicer ni tendencioznih avtorskih komentarjev, so pa duhovito pletena gesla z reklamnih panojev, ki so poudarili povedano ali zapeto v filmu.

Aleš Klinar

Foto Igor Zaplatil

Film pa vendarle deluje nekoliko katarzično, kajti to je navsezadnje glasba, ki je nihče ne posluša, pa je pred odri teh izvajalcev vedno gneča. To so izvajalci in avtorji, ki ne premorejo kakšne silne umetniške teže, lahko pa poskrbijo za zabavno nekaterim, in to tudi poševno zaračunajo. Tudi to je očitno postalo del slovenskega kulturnega izročila.

Pravilna je bila tudi ugotovitev, ki je bila izrečena v filmu, in sicer da sta se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zgodili dve glasbeni revoluciji. Na eni strani je donela punkovska in novovalna jeza, po drugi pa je slovenska popevka s festivalskim značajem presahnila, izobraženi skladatelji in tekstopisci so bili izrinjeni iz javnosti, kamor so prišli Big Ben, Don Juan, Brendi, Agropop in podobni. Takrat so mojstre, ki so obvladali posamezne dele glasbenega posla, zamenjali drugi, ki so hoteli narediti vse. Rezultat je pač bil takšen, kot je. ZKP RTV ni več edina izdajala plošč oziroma kaset, ki so bile takrat zelo popularne, temveč sta založbi Mandarina Brendija in Megaton Gorana Šarca omogočili povsem drugačnim glasbenikom, da so brez težav izdajali svojo glasbo.

Tu pa sta avtorja filma spregledala še en zanimiv pojav, in sicer je bilo pred pojavom zasedb tipa Don Juan za veselico treba najeti dve zasedbi, eno poprockovsko in eno narodnozabavno. Potem ko so pop izvajalci prevzeli pristop narodnjakov, so bili ti nenadoma pregnani z veselic. Dovolj je bila pop skupina s harmoniko.

Ne grem na koleno, film, ki je nastal v okviru uredništva dokumentarnih filmov RTV Slovenija, je drzen korak v manj raziskano (manjvredno?) glasbeno okolje, ki je nepoznavalcem odkril neki nov eksotičen svet.

Prijavi sovražni govor