Gazodov filmski prvenec Izlet bo nocoj v portoroškem avditoriju otvoril 14. festival slovenskega filma.

Izlet, filmski prvenec Nejca Gazvode, je svetovno premiero doživel na Sarajevskem filmskem festivalu, kjer ga je publika sprejela z velikim odobravanjem. Pot po festivalih bo Izlet nadaljeval oktobra na filmskem festivalu v Varšavi ter novembra na ljubljanskem Liffu. Izlet po kinematografih se bo začel januarja prihodnje leto.

Gazvoda je večini znan kot sodobni slovenski pisatelj, saj tudi literarni prvenec, ki ga je izdal še kot gimnazijec, kratka proza Vevericam nič ne uide, ni ostal nespregledan. Zanj je dobil zlato ptico liberalne akademije in Dnevnikovo fabulo. Sledi nominacija za Delovo nagrado kresnik za roman Camera obskura. Do sedaj je izdal še kratke zgodbe Fasunga ter romana Sanjajo tisti, ki preveč spijo in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta.

S svežim diplomantom AGRFT, ki postaja medijsko vedno bolj zanimiv, sva se v kavarni SEM pogovarjala o umetnosti, družbi, filmu in tako imenovani generaciji 80., ki je stalnica v njegovem literarnem in filmskem opusu.

Začniva pri vaši zadnji stvaritvi, celovečernem prvencu Izlet. Kakšni so bili občutki ob tako dobrem odzivu na tako odmevnem festivalu?

Zanimivi. Sam sem pri teh stvareh dokaj nervozen. Najbolj sem bil vesel zaradi ekipe, igralcev, da so videli, kaj smo naredili in kako so se ljudje odzvali. Zame pa je to pomenilo predvsem konec ustvarjalnega procesa in začetek življenja filma. Vsekakor pomemben trenutek in velik festival.

Pa vendar, kakšen je občutek, ko si pogosto pohvaljen in nagrajen?

Na to težko odgovorim. Podobno je, kot če te pohvalijo v drugih življenjskih okoliščinah. Seveda to dobro vpliva name, vem pa, da to ni nekaj, kar definira mene in moje delo, kvečjemu se poveča pritisk, da moram delati še bolje. Nisem človek, ki bi si rekel, zdaj se pa lahko zafrkavam, ker imam neko reputacijo, kvečjemu sem še bolj zahteven do sebe.

Pohvala lahko postane pritisk?

Naslednja stvar mora biti vsekakor boljša, drugače nima smisla. Tudi če se komu zdi, da si presegel tisto, kar si prej naredil, moraš to tudi sam vedeti. Vedno se učimo, vsaka stvar mora prinesti napredek.

Kaj bo vaš naslednji korak?

Nov film, ki bo še bolje izrazil to, kar hočem povedati. To ne pomeni, da bi hotel preseči Izlet v smislu produkcije. Vedeti hočem, do kod sem pri tem filmu prišel kot režiser, in pri naslednjem hočem priti še dlje. Z Izletom sem naredil velikanski korak od svojih kratkih filmov na akademiji, prav tako z zadnjo knjigo. Zato tudi že nekaj časa zbiram ideje in kondicijo, da bom začel na novo, ker hočem, da bo naslednja stvar ...

... presežek?

Ne. Presežki so relativni. Da bom kot avtor ob njej odrasel, to pa je tudi moj edini cilj. Da vem, da sem naredil korak v ustvarjanju, naj bo pri filmu ali literaturi.

Ko ste ravno omenili svoj zadnji roman V petek so napovedali, da bo v nedeljo konec sveta; v primerjavi z drugimi se zdi ta manj ciničen pa bolj piker in temačen.

Kaj pa vem, meni se zdi kot zlitje vsega, kar sem v literaturi delal do zdaj. Več krajših zgodb, usod, ki se zlijejo v celoto. Ta roman imam rad predvsem zaradi likov in njihovih problemov. Nikoli se nisem imel za pikrega ali ciničnega. Vedno sem imel distanco do vsega, ker če tega nimaš, potem vstopiš v stranko. (smeh) Mogoče se v tem kaže ciničnost. Vsekakor sem hotel zajeti praznost te generacije, ki jo vidim. Mogoče iz tega izhaja ta slog, iz tega tipa, ki v resnici nima nobenega cilja. Se pa sam nikoli ne analiziram, zavedam se zgolj, kje sem naredil premik v svoji ustvarjalnosti, in to je tisto, kar lahko ponudim bralcu oziroma gledalcu.

Sprehajanje med fikcijo in realnostjo, iz mirnega in počasnega začetka v hiter in nasilen konec, sanje in sanjarjenje. Vse to so prvine, ki jih najdemo v vaši literaturi.

Vsaka umetnost mora imeti v sebi nekaj poetike, nekaj nerazložljivega, magičnega. Kot avtor vstopiš v drug svet, kakršen koli že je. S tem pa pridejo elementi, ki jih lahko izkoristiš. V mojem zadnjem romanu so to pajki, ki pa jih ne razlagam, saj jih mora bralec doživeti. Z njimi hočem podati določene občutke.

Že ko sem kot najstnik začel pisati, so me nekatere stvari fascinirale. Zanimivo, da so se nekateri po izidu Vevericam nič ne uide na forumu spraševali, čemu toliko kletvic in nasilja. Ko si najstnik, se hočeš upreti vsemu in vsakomur. Že zjutraj, ko se zbudiš, bi ves svet razbil. Nikoli nisem bil upornik, vedno pa sem imel občutek, da hočem podreti okvire sveta. In to poskusiš z različnimi elementi. Z brutalnostjo, seksom ali kletvicami v umetnosti se mi ne zdi nič narobe, če so v kontekstu.

Označujejo vas za glasnika izgubljene generacije osemdesetih. Se s tem strinjate?

Ker ji pripadam, o njej rad govorim, ne čutim pa se njenega glasnika. V slovenski umetnosti ta generacija ni ravno v središču zanimanja, sam pa ga imam. To so problemi, ki jih poznam, med katerimi živim. To ne pomeni, da bom pri sedemdesetih pisal o sedemdesetletnikih, toda zdaj najdem v svoji generaciji toliko zanimivosti, da vztrajam pri njenih temah.

Mora biti po vašem mnenju umetnik kritičen? Je on tisti, ki prebuja zaspane, apatične?

Nikoli nisem maral silno angažirane umetnosti. Izraziti se da na mnoge subtilne načine. Zame je dobra predvsem umetnost, ki se dotika večnih in pomembnih vprašanj. Če je v družbenem kontekstu, je zanimivo, ker gre za nekaj tukaj in zdaj. Grške drame ali Shakespeara lahko obračaš in obračaš, pa bodo vedno znova aktualni. Dostojevski ohranja kultni status, ker se je spraševal, kaj je narobe z rusko družbo, še bolj pa zato, ker se je vprašal, kaj je bog, zakaj je bog, kakšen je njegov odnos do njega, zločina, krivde.

Večna vprašanja ...

Tako je. In to je to. Takšne stvari imam rad. Rad imam tudi eksperimente v umetnosti, ki raziskujejo sam medij, ampak to so zame samo tehnične podrobnosti. Tako kot črn kvadrat na beli podlagi - zanimiva zadeva, a se me ne dotakne. Spoštujem tisto, kar premika meje medija.

Kaj konkretno pa se vas je nazadnje dotaknilo?

(malo razmišlja) Faulknerjeva Svetloba v avgustu je bila krasna knjiga, od filmov pa mi je bil zelo, zelo všeč Drevo življenja Terencea Malicka. To je mojstrovina, ki ji oprostiš vse patetične momente, ker je tako iskrena tam, kjer je iskrena. To sta zadnji stvari, ki se ju spomnim.

Vrniva se h kritičnosti. V nekem intervjuju ste dejali, da družba mora biti kritična. Morda tudi vaš pogled na generacijo 80. spodbuja h kritičnemu razmišljanju, jo kliče, da se dvigne iz pasivnosti, ki jo opisujete?

Priznati moram, da se ne gibljem v krogih, kjer bi lahko to začutil. Že od srednje šole imam svojo družbo, nisem tip, ki bi visel po raznih dogodkih, barih in tako poskušal rešiti svet. Imam pa občutek, da tudi tisti, ki ga 'rešujejo', to nehajo početi takoj, ko stopijo iz lokala.

Trenutno se mi zdi, da vse skupaj visi v zraku. Ne ve se, kaj bo. Vsi si želijo, da bi se lahko vrnili v tiste varne čase, ko je kazalo, da bo vse 'fajn'.

Očitno res čakamo na vrnitev tistih časov. Nihče ne ponudi rešitve in zdi se, da se nihče noče ukvarjati s tem, ker se sistem vrti v krogu. Kaj zdaj? Kam gremo? Nazaj v socializem? Bomo anarhijo? Kapitalizma je konec. Kaj konec? To so same floskule. Treba je razmisliti, kaj hočemo. Kaj nas je pripeljalo do tod, kjer smo? Ne vem, ali je tako samo pri nas. Tudi drugod ne vidim, da bi se prebujale kakšne alternative. Vidim, kako to vpliva na ljudi, kaj kar naenkrat pomeni služba. Smo generacija, ki je študirala v neki zlati dobi, ni bilo strahu za službe. Zdaj pa je to kar naenkrat postalo strašljivo.

Zdaj smo pa v stanju streznitve ...

Tako je. Slovenija je še vedno socialna država. Omogoča brezplačen študij, zdravstvo je v primerjavi z drugimi državami relativno dobro ... Vendar se vse to počasi ruši. Nič novega se ne ustvarja. Koliko časa bo to še zdržalo?

Lahko umetnik s svojim delom in opažanji prebuja kritično razmišljanje?

Nisem revolucionar. Nisem človek, ki bi vodil ljudi ali se vključil v politiko. Ne predstavljam si, da bi navijal za 'eno moštvo', kar pri omenjenem angažmaju na neki način moraš. Do vsega je treba imeti distanco in kritično mnenje, sicer se dogaja to, kar doživljamo danes, da smo pozabili na osnovne vrednote. V umetnosti je zame bistvena emocija, ki jo postavim v neke aktualne okvire, kot, denimo, pri Izletu. Bistvo filma je zgodba o prijateljstvu, k tej osnovni temi sem mimogrede priključil še kritiko sveta, v katerem živimo. Bistveno je, kaj se zgodi med glavnimi akterji. Mi ne živimo v idejah in političnih parolah, na bančnih trgih in sistemskih ureditvah, živimo skupaj. Med seboj se zaljubljamo, se tepemo, se sovražimo, se obožujemo, smo prijatelji. Zato imam rad umetnost. Dotakne se me v človeškem smislu in, hvala bogu, obenem je in ni ločena od tega sveta.

Kakšna se vam zdi naša družba? Kako razumete koncept individualnosti danes; ga res lahko razumemo kot svobodo izbire ali nas lahko ta izbira omejuje?

Rekel bi, da gre za diktaturo individualnosti. Če smo vsi drugačni, smo tudi vsi enaki. In to je paradoks. Ravno z lažjo, da je vse mogoče, se odvrača pozornost od konkretnejših zadev, s katerimi bi se morali ukvarjati. Ampak če govoriva o možnosti izbire, imam sam še vedno raje več izbire kot nobene. Še vedno raje živim v tej družbi, ki ima grozne napake, kot da bi se moral, recimo, v Libiji, boriti za najosnovnejše človekove svoboščine. Tega se včasih premalo zavedamo. Najlaže je sedeti nekje in se pritoževati. To nam omogoča ravno ta svoboda, ki jo imamo, pa z njo nič ne naredimo. Če na prvi strani časopisa že zjutraj bereš o tisoč konfliktih, te mine, da bi se sploh česa lotil. Premalo se opozarja na kaj drugega. Smo egoistična bitja in logično je, da bomo najprej poskrbeli zase. Če živimo v nekem obdobju, ga bomo želeli tudi ohranjati. Vsa ta možnost izbire nam na videz ohranja to ugodje. Mogoče je v Sloveniji ravno zato še vedno tako mirno, ker smo pogreznjeni v to. Čakamo, kaj se bo zgodilo. Nisem podpornik konfliktov in bog ne daj, da do njih pride. Me pa zelo zanima, kaj bo z nami čez deset, dvajset let. Tako kot naši starši ne bomo mogli funkcionirati. Njihov fokus je bil jasen, naš ni. Mogoče si ga ne znamo postaviti. Graditi bi morali nove poti, a jih ne.

A to ni problem zgolj slovenske generacije.

Seveda ne. Problem je, da so nam prejšnje generacije naredile super uslugo in nam pokazale, da je vse brez smisla, saj je vse namenjeno le vzdrževanju elite, ki z vsemi možnimi sredstvi vodi svet po svoje. Kaj pa mi? Še naprej bomo živeli, kot živimo. Ne moremo biti vsi revolucionarji.

Kakšna je potem tvoja vizija prihodnosti?

Apokaliptična. (smeh) Nikakršne vizije ne vidim, s čimer ne mislim, da je ni. Zdi se mi samo, da živimo v neki veliki laži bankrotov, finančnih zlomov in podobno. Pa kaj, če bomo bankrotirali?

Izgubili bomo vse pridobljene dobrine.

Bomo pa začeli znova.

Morda pa tej generaciji manjka ravno ta začetek.

Absolutno. Smo generacija, ki bi morala graditi državo, jo vzeti ljudem, ki z njo ravnajo kot svinja z mehom. Toda kdo bo to naredil? Tisti del moje generacije, ki je politično aktiven, je popolnoma bipolariziran. Na bruhanje mi gre, ko vidim na facebooku, kako pripadnik ene strani tolče po drugi. Niso se še naučili, da ni poti, ki bi bila za vse prava. In tako se ohranja mišljenje, da nima nihče prav in da je vse brez smisla. Torej, da se ne da narediti nič ali pa da absolutno verjamem eni strani in navajam njihove parole.

Na eni strani popolna apatičnost in na drugi popoln fanatizem. Smo se znašli na tem razpotju?

Kot kaže, smo res na razpotju. Bomo videli, kaj bo. Težko rečem, da imam upanje v človeka. Če bi zmogli rešiti konflikte, bi jih verjetno že. Verjetno bi že dosegli neki konsenz in se razvili v bitja, ki bi presegla potrebo po konfliktu. Ampak se ne bomo, ker smo živali. To nas dela egoistične, pripravljene iti prek trupel.

A ker se kljub temu še nismo vsi pobili med seboj, imam upanje, da je v nas nekaj vrednega. Da so ljudje, zaradi katerih je vredno ustvarjati, delati, razmišljati.

Moj pomislek; če bi kot družba dosegli stopnjo brez konflikta, bi potem še potrebovali umetnost, bi še znali ustvarjati?

No, sodobna slovenska umetnost se včasih res obnaša, kot da ni konflikta.

Kakšna je razlika med filmom in literaturo kot medijema umetniškega izražanja?

V drugačni obravnavi prostora in časa. Film gledalcu ponudi takojšnjo vizualno informacijo. Lahko pokaže tišino; knjiga jo lahko samo opiše. Knjiga opiše neke emocije in od bralca je odvisno, kako jih razume; film jih pokaže. Kako ustvarjati v enem ali drugem mediju, je zame izziv. Zanimivo je tudi, kako sta vplivala drug na drugega. Knjiga se je začela spreminjati zaradi filma, film pa je na začetku svojo strukturo črpal iz knjige.

Osnovna zgodba filma Izlet prav tako sloni na vaši kratki zgodbi. Kako je bilo predelati lastno prozo v celovečerec?

Razmišljati moraš, kako boš s sliko pokazal, zbudil to, kar si prej z besedami. A nekaterih stavkov ne moreš prevesti. Film ima lahko enominutni kader človeka, ki sedi v tišini. To je njegov razmislek, ki ni nikoli tako konkreten kot razmišljanje v knjigi. Na to je treba paziti. V filmu takoj razkriješ, kako je nekdo videti, v knjigi to lahko prikriješ.

Kakšen izziv je bil torej preliti lastno zgodbo na filmski trak?

Pišem v prvi osebi in ta lik je moral postati nekdo, ki ni prvooseben, torej pripovedovalec. Postal je vojak, lik Gregorja, ki ga igra Jure Henigman. Moral sem si zamisliti novo podobo teh likov, njihovo pot in stvari, ki se jim bodo zgodile, moral sem najti filmske momente, lokacije. Skratka, ukvarjaš se s podobo, hkrati pa moraš pretvoriti v sliko tisto, kar je bistveno, atmosfero iz knjige.

Kljub temu so liki na filmu zaživeli drugače kot v knjigi?

Vsekakor. V trenutku, ko igralec dobi stas in glas, je drugačen kot na papirju, tudi če si ga predstavljaš že, ko pišeš scenarij. Živi na svoj način. Ravno zato so filmi tako zanimivi. Drugače bi še vedno delali neme filme, kjer lahko vse nadzoruješ. Nepredvidljivost človeškega obraza je tisto, kar dela film tako zanimiv. To je tudi nekaj, česar knjiga nima, ima pa zato neko nadzorovanost.

Kje ste bolj domači, v filmu ali knjigi?

Težko bi rekel. Zadnje čase sem bil osredotočen na film, zdaj pa ponovno lezem v literaturo. Čeprav se nadaljujem v filmu, spet več berem. Oboje imam rad in sem nervozen, če ne ustvarjam.

Kako je filmu uspel takšen festivalski preboj?

Vse se je začelo na canski filmski tržnici (Izlet je bil eden izmed treh filmov, ki so se predstavili na slovenski stojnici v paviljonu jugovzhodne kinematografije, op. p.). Takrat je prišel prvi val povabil, torej Sarajevo, Zagreb, Hamburg. Od tam pa naprej. Kot zanimivost; povabili so nas na pet gejevskih filmskih festivalov, ker so videli, da v filmu nastopa gej, a se naš film s to temo v resnici ne ukvarja.

Morda primeren trenutek, da rečeva še besedo o slovenski kinematografiji.

O slovenski kinematografiji? (ciničen nasmešek) Za začetek bi morala biti bolj slovenska. Naša nacionalna kinematografija je izjemno šibka. Vzrokov za to je več: od slabe zgodovine, problemov financiranja do tega, da ni bilo prave ideje. Prav tako kot ima Drama ravnatelja, bi ga moral imeti filmski sklad. Morali bi imeti določen program. Dejstvo je, da ne bomo nikoli naredili komercialne uspešnice, a je tudi ne potrebujemo. Če kdo misli, da bo posnel film, s katerim bo zaslužil nekaj milijonov evrov, naj pač vloži vanj. S tem ni nič narobe. Narobe pa je, da se to hoče narediti z državnim denarjem. Zame je to gospodarski kriminal.

Kakšen položaj bi moral imeti slovenski film?

To bi morala biti nekakšna butična kinematografija, ki bi Evropi predstavila slovenskost, naše probleme in izraz. Tako kot so Romuni zajahali to ironično imenovano zlato dobo s Ceausescujem, ker so mladi avtorji hoteli presekati z doktrino starega filma. Začeli so prikazovati, kaj se jim je zgodilo, zato jih je publika raztrgala, a to ni bilo pomembno, ker je bil to nacionalni projekt. Zdaj so kralji na festivalih. Romunski filmi pridejo na vse selekcije, odkupljeni so, tuji filmarji hodijo k njim snemat. In to zato, ker so uredili svojo kinematografijo. Tu ni čudežne formule, samo preprost načrt je potreben. Povečati in določiti je treba sredstva, narediti program in začeti. Smo ta in ta kinematografija, nismo ne Balkan, ne srednja, ne vzhodna Evropa in iz tega lahko izvira že mnogo. Ne gre za določanje tem ali vmešavanje v avtorsko poetiko, bog ne daj, ampak vsaka kinematografija, ki je uspela, je imela skupni imenovalec. Še posebno ameriška ali angleška na primer. Te temeljijo hkrati na podpori novim avtorjem z novimi izrazi, svoje mesto imajo filmski veterani in vitalna srednja generacija. Pri nas pa je vsako leto raztreščeno. Premalo je mladih avtorjev in dela se preveč filmov, ki ne govorijo o tukaj in zdaj. Uporabljajo se izrazna sredstva, ki niso bila popularna niti v 80. letih, kaj šele danes. Slovenski filmarji se preveč ukvarjajo z mnenjem gledalcev, čeprav ni čudno, da vihajo nosove, ko pa jim je bilo v dvajsetih letih ponujeno to, kar jim je bilo. Zaradi svoje specifike avtorski film nikoli ne bo imel veliko gledalcev. To je dejstvo.

Kaj pa je po vašem mnenju slovenski film in zakaj ga slovenski filmarji ne znajo narediti?

Mislim, da je problem v tem, da se išče neka formula, ne najde pa se svojega izraza. Sicer pa imamo zanimive avtorje. Lapajne, Cvitkovič, Kozole, Šterk. To je generacija, ki je začela neki nov val, a se potem ni nič zgodilo. Ne vem, kaj je narobe. Nekateri so zadovoljni s tem, da dobijo denar, naredijo projekt in tu se konča, film pa ostane neprepoznaven pri gledalcih in kritikih in tudi mednarodno neodmeven. Pomembno je samo, da je finančna konstrukcija končana, da se pridobijo finance za naslednji projekt. V Sloveniji si nagrajen za povprečnost in pridnost. Ampak tisti, ki so pogumni, ki tvegajo, podrejo meje. Tega ni. In tako bo, dokler bo prisoten strah pred gledalci in bo slovenska kinematografija bolj ali manj servis filmske ekipe.

Kot svojevrstna samozadostnost.

Da. Takšna je večina slovenske kulture. Vse se vrti v krogu. Kaj nam pomaga, da se na leto izda okoli 100 romanov, če je 94 od teh nepotrebnih. Saj sem tudi sam hiperproduktiven, ker sem iskal nove izraze, pa bi lahko ostal na istem. Vsako leto bi izdal eno knjigo, pobral nekaj kritik, nekaj zaslužil in živel od tega. A tega nočem, nalašč razmišljam, kako bom nekaj naredil drugače, tako v literaturi kot v filmu. Pogrešam mlade, s katerimi bi lahko skupaj delali zanimive nove stvari. Pa ne gre za to, da v Sloveniji nimamo izjemno dobrih ustvarjalcev, imamo jih, in ravno zato sem tako kritičen. Če bi mi bilo vseeno, se o tem ne bi tako rad pogovarjal. Kritičen sem, ker bi rad naredil premike.