Neskončna lepota in neskončna praznina

Najboljši evropski film: Satira o rimski visoki družbi navdušuje s pripovedjo, režijo in igro.

Objavljeno
09. december 2013 19.33
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Satira o rimski visoki družbi­ Neskončna lepota (La grande­ belezza) režiserja Paola ­Sorrentina je po izboru Evropske filmske akademije najboljši film leta. Prejel je še nagrade za najboljšo režijo, najboljšo moško vlogo ter montažo.

Film, ki smo ga lahko videli na Liffu, je močno premagal nekaj resnih tekmecev, med njimi Adelino življenje Abdellatifa Kechichea. Neskončna lepota je bila med favoriti na letošnjem canskem festivalu, kjer pa je bila situacija obratna. Triumfiral je Abdellatif Kechiche, ki pa je pri Evropski filmski akademiji ostal praznih rok in je največji poraženec.

Približno 2900 članov akademije (režiserji, producenti, igralci, scenaristi in drugi filmski delavci) je s svojimi glasovi dalo absolutno prednost Neskončni ­lepoti. Režiser Sorrentino je z zvestim igralcem Tonijem Servillom v nagrajeni glavni vlogi (nagrado Akademije je prejel že za vlogo v Sorrentinovem filmu Il Divo) in zvestim snemalcem Lucom Bigazzijem s satiričnim portretom Rima in pisanih dekadentnih likov z izpraznjenim življenjem naredil nekakšno sodobno nadaljevanje Fellinijevih filmov Osem in pol ter Sladko življenje.

Paolo Sorrentino (1970) je znano evropsko režisersko ime. Velja za ljubljenca Cannesa, kjer so skoraj vse njegove filme premierno prikazali v tekmovalnem programu. Neskončna lepota je njegov šesti film. Uveljavil se je leta 2004 z drugim filmom Posledice ljubezni (Le conseguenze dell'amore), v katerem Toni Servillo igra pričo proti mafiji in je prisiljen prebiti življenje v švicarskem hotelu. Zelo znan je njegov četrti film iz leta 2008 Il Divo (Božanstvo), satirični portret večnega krščanskodemokratskega premiera Giulia Andreottija. Leta 2011 je posnel svoj prvi film v angleščini There Must Be the Place, v katerem Sean Penn igra irskega novovalovskega zvezdnika v ­zatonu.

Posebneži iz rimske visoke družbe

Neskončna lepota je brez dvoma Sorrentinov najboljši film. Glavni lik je Jep Gambardello, novinar in propadli pisec iz rimskega jet seta, ki prireja nore zabave. Za svoj 65. rojstni dan se zave praznosti dekadentnih zabav in ničevosti ljudi, ki ga obkrožajo, ter minljivosti življenja. Ob njem nastopa množica drugih likov, posebnežev iz rimske visoke družbe. Imajo se za jet set, čeprav so njihovi zlati časi že zdavnaj minili, saj so odcveteli in brez denarja.

Čeprav pripoved ni odkrito politična, kot je bila v Il Divu, vendarle jasno asociira tudi na ekscese Berlusconijeve Italije. Film je posebej privlačen tudi zaradi čudovitih prizorov večnega mesta, palač, ulic, stanovanj, teras ... in inteligentnih dialogov, polnih dovtipov. Za vso to neskočno lepoto se skrivata neskončna žalost in praznina, predvsem duhovna in čustvena. Film ima globino.

Kritiki o Sorrentinu nimajo enotnega mnenja. Nekateri ga imajo za mojstrskega režiserja, drugi za praznega, postmodernističnega pozerja. Je gostobeseden, nabrekel in razkošen, kar vsem ni všeč, a gre nekako skupaj z Italijo, ob tem pa je vsebinski in gledljiv. Neskončna lepota ima lepe možnosti za tujejezičnega oskarja.