Neznosna osamljenost Grete Garbo

Pisma Grete Garbo, ki jih bo danes na dražbi v Londonu prodala hiša Sotheby’s, razkrivajo obup in depresijo legendarne igralke. »Skoraj vedno sem sama, osamljena in se pogovarjam sama s seboj,« piše.

Prodali bodo 36 pisem na približno sto straneh in zasebne fotografije ene najbolj slavnih igralk v zgodovini kinematografije, ki so jih shranili prijatelji. Ocenjujejo, da jih bodo prodali za približno 20.000 funtov. Čeprav je igralka, rojena v Stockholmu, na fotografijah v družbi, nasmejana, na poletnih ali zimskih počitnicah, v resnici niti približno ni bila tako vesela ženska, kakor je videti.

Pisma so večinoma iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja, tudi iz obdobja, ko se je še ukvarjala z igralstvom v ZDA. V njih obupava zaradi slabih scenarijev, jezi se na režiserje, ki se niso izkazali, izraža pa tudi strah pred kritikami sebe, čeprav je bila samo do sebe najbolj kritična. Razbrati je tudi, kako je bila osamljena in depresivna, piše Guardian.

Potem ko je leta 1941 posnela zadnji film. Ženska z dvema obrazoma, ki so ga kritiki slabo sprejeli, je napisala: »Razmišljala sem o filmu, ki bi ga lahko poskušala snemati, a nisem prepričana. Čas pušča sledi na naših majhnih obrazih in telesih.«

Veselila jo je le plaža

Večino pisem je napisala doma na Beverly Hillsu, ki ga je prezirala. Edina stvar, ki jo je v osamljenosti veselila, je bila plaža. »Odpeljem se na plažo in se sprehajam, kar je vedno čudovito. To pa je tudi edina stvar, ki me veseli ...« V Kaliforniji je pogrešala celo švedski dež. »Veliko razmišljam o Tistadu. O poletjih, ki sem jih preživela tam in o poletnem dežju, ki nam prinese čudežno melanholijo.«

Gabriel Heston, strokovnjak za knjige pri Sotheby's, je dejal: » V teh pismih je občutiti skorajda neznosno žalost in osamljenost. Nenavadno je, da niti eno pismo ni podpisano – na enega se je podpisala kot Klovn, na nekaterih pa je na koncu pisma risba ženske. Ni mogoče prezreti njene želje, da ostane v senci, daleč od pozornosti javnosti. Ko berete pisma, imate občutek, da je tu nekaj zelo narobe.«

Pisma so naslovljena na švedsko grofico Marto Wachtmeister in so skrbno shranjena skupaj z nekaj pismi obsedenih oboževalcev, ki jih je prejela Greta Garbo.

Greta Garbo se je rodila leta 1905, leta 1925 se je preselila v ZDA, kjer je posnela 25 od 28 filmov. Od samega začetka se je izogibala funkcijam v filmski industriji, glamuroznim dogodkom in fotoaparatom. Raje je čas preživljala v ozkem krogu prijateljev, skoraj nikoli ni dajala avtogramov ali odgovarjala na pisma oboževalcev, zelo redko je dajala tudi intervjuje. Umrla je v New Yorku leta 1990, pokopana je v Stockholmu.

Grofico in njenega moža je igralka spoznala v tridesetih letih prek skupnega prijatelja. Povabila sta jo na novoletno zabavo v svoj dvorec, kjer je potem leta preživljala poletne in zimske počitnice. Ostali so prijatelji do Martine smrti leta 1976. Edino pismo, napisano s pisalnim strojem, je naslovljeno na njuno hčerko in podpisano z inicialkama igralke GG. »Morda nisi prejela telegrama, ki sem ti ga poslala, ko nas je zapustila tvoja mama. Če ga nisi, ne moreš vedeti, kako globoko me je razžalostila ta vest. Tvoja starša sta mi zelo veliko pomenila. Za vedno mi bosta ostala v srcu,« je napisala Greta Garbo.

Garbo govori!

Bila je ena od največjih filmskih zvezdnic tridesetih let 20. stoletja. Že s svojim tretjim ameriškim filmom iz leta 1926 je postala tako priljubljena, da so njen prvi zvočni film Anna Christie reklamirali s sloganom Garbo govori!. Ta film ji je prinesel prvo nominacijo za oskarja za glavno vlogo in status mednarodne zvezde. Drugi znani filmi, v katerih je igrala, so Romanca, Grand hotel, Ana Karenina, Dama s kamelijami in Ninočka. Po neuspehu filma Ženska s dvema obrazoma, 27. v njeni karieri, se je poslovila od filma. Na koncu filmske kariere je imela štiri nominacije za oskarja. Ameriški filmski inštitut jo je uvrstil med pet najboljših igralk 20. stoletja.

Greta Garbo se ni nikoli poročila in ni imela otrok. Na vprašanje, zakaj se ob toliko ljubimcih ni poročila, je odgovorila: »Ni se vam treba poročiti, da bi imeli dobrega prijatelja, s katerim bi živeli.« Kljub burnemu ljubezenskemu življenju, inteligentnosti in statusu filmske dive je imela sloves najbolj depresivnega Skandinavca po Hamletu. Od leta 1941, ko se je umaknila, do smrti je ustvarila o sebi mit ene najbolj skrivnostnih javnih osebnosti.

Ko jo je v osemdesetih letih neki mladenič prepoznal na cesti in vprašal, ali je Greta Garbo, je odgovorila: »Bila sem Greta Garbo.« Bila je nekomunikativna, zato ne preseneča, da je dala enega od najkrajših intervjujev v zgodovini. Ko je novinar začel pogovor s stavkom: »Veste, sprašujem se ... «, je igralka odsekano odgovorila: »Zakaj se sprašujete?« in odšla.

Igralka si je v New Yorku kupila sedemsobno stanovanje na Manhattnu, njen edini hobi je bilo zbiranje umetnin. Z denarjem je ravnala varčno. Za njo je ostalo premoženje, vredno 32 milijonov dolarjev, ki ga je z oporoko zapustila svoji nečakinji.