Nikola Kojo: Čreda ali volk v ovčji koži?

Nikola Kojo, eden največjih srbskih igralcev svoje generacije, poznan po vlogah v kultnih filmih, kot so Lepe vasi lepo gorijo, Rane pa tudi Mi nismo angeli 1 in 2, Parada ter Košakov Stanje šoka, je zdaj sedel v režijski stolček in napravil družbeno satiro Čreda. V njej je odigral tudi eno od štirih glavnih vlog.

Že po mesecu predvajanja v Srbiji, Črni gori, Bosni in Hercegovini ter Makedoniji je v kino privabil več kot 200.000 gledalcev, minuli konec tedna so ga začeli predvajati še v slovenskih in hrvaških kinematografih. Kot je po premieri v kranjskem Cineplexxu povedala izvršna producentka Biljana Prvanović, pričakujejo, da se bo to število povzpelo na 300.000.

Zgodbo Črede vlečejo naprej štirje protagonisti, gledališki igralci, Kolja (Nikola Kojo), njegova nekdanja žena (Vesna Trivalić), Cvejo (Zoran Cvijanović) in njegova žena, prav tako igralka (Nataša Ninković), ki se zaljubijo v »vrhunski scenarij« in začnejo sanjati o skupnem velikem projektu. Najprej se obrnejo na direktorja televizije, ki jim jamči, da bodo po tem, ko za svoj denar posnamejo »pilota«, dobili denar za snemanje serije. Moška brez vednosti svojih partnerk za poskusno snemanje postavita na kocko vse, tudi družinski stanovanji. Ko s pomočjo prijateljev, tehnične ekipe, ki delajo brezplačno, posnamejo prvi del serije, se direktor televizije več ne javlja na njune klice (zveni znano?); dolžniki, ki čakajo na plačilo, vse bolj agresivno trkajo na vrata. Takrat se začne kalvarija iskanja pokroviteljev, ki gre tako daleč, da protagonisti filma vzamejo vse, kar se jim ponuja, tudi čredo ovac, ki jih Kolja strpa kar v svoje stanovanje in upa, da bo s prodajo dobil nazaj nekaj od vloženega denarja. Absurd, igra v igri, film v filmu, samoironija do igralskega in režiserskega poklica, ki razkriva celoten zgrešen družbeni sistem, kjer kakovost projekta ne šteje nič, niti ne tvoj igralski credo, štejejo predvsem tvoje politične zveze.

Scenarij Nebojše Romčevića se odlikuje z lucidnim humorjem in vrhunskimi dialogi, nekateri prizori so prignani do popolnega absurda. Kot recimo tisti, ko oba obupana igralca po neuspešni odisejadi trkanj na vrata pokroviteljev privolita v to, da se včlanita v vladajočo stranko in poskrbita za fiasko med recitiranjem domoljubne pesmi na proslavi. Ko postaneta del »črede«, v trenutku vse tisto, kar je bilo prej nemogoče, postane mogoče.

Satira o položaju umetnosti v srbski družbi

Seveda se takoj postavi vprašanje, ali je Čreda bolj plod osebne izkušnje ali predvsem metafora za aktualne razmere v srbski družbi. »Oboje,« pravi igralec Zoran Cvijanović. »Film je bil sprva mišljen kot komedija, a je prerasel v ostro satiro o položaju igralca in umetnosti v srbski družbi. Hkrati pa so v njem sumljive podobnosti z našimi realnimi življenji. Vsi štirje, tako Nikola, Vesna, Nataša kot jaz, smo v preteklosti že šli skozi precej podobne izkušnje v boju za določen projekt, v katerega smo verjeli.«

»Predstava, ki jo ima javnost o človeku, in predstava, ki jo ima sam o sebi, se redko ujameta,« pravi Nikola Kojo. Tudi to je eden od aspektov filma Čreda. Gledališki igralci, ki jih zaradi vlog v serijah ljudje prepoznavajo na ulici in zahtevajo, da citirajo najljubšo repliko, so v trenutku, ko vstopijo v pisarno veljaka z zlato verigo okoli vratu, zreducirani na vlogo prosilcev in s tem idealna tarča za poniževanje in izživljanje.

Nikola Kojo je specifičen lik na srbski medijski sceni. Ne udeležuje se medijskega cirkusa, nerad daje intervjuje, ko se odloči, da ima kaj povedati, takrat to pove jasno, kritično in ostro. Tako je bilo zdaj po filmu Čreda, pa tudi po Paradi, ki je bila z več kot pol milijona gledalci eden najbolj gledanih filmov na območju nekdanje Jugoslavije in je prejela zajeten šop mednarodnih nagrad, tudi tri nagrade na Berlinalu leta 2012. Takrat je Kojo, ker si je v Paradi drznil igrati »nekdanjega kriminalca Limuna, ki se »spreobrne« in s svojimi pomagači zaščiti geje in parado ponosa v Beogradu, na svoji koži izkusil številne napade, žaljivke, tudi grožnje s smrtjo. »To se v tej državi pričakuje,« je rekel. »Parada se ni ukvarjala samo s homofobijo, ampak tudi z nasiljem huliganov navijačev in primitivizmom, ki sem mu bil kot javna osebnost izpostavljen že zelo zgodaj. Državi to očitno ustreza.«

Pogovarjati se s stolom

Usodna vez s filmom se je začela, ko je kot deček s čudovitim glasom zgrešil vrata na hodniku in namesto na vaje za otroški zbor Radia Beograd vstopil na igralsko delavnico. »Človek, ki je vodil delavnico, se je zadrl, kaj zamujam, jaz sem se tako prestrašil, da sem se kar usedel,« se je spomnil pred leti v intervjuju za Delo. Učitelj je od njega zahteval improvizacijo, nekakšen dialog s praznim stolom, mali Nikola ga je ubogal in se pogovarjal s stolom tako dobro, da ga je učitelj pred vsemi v učilnici pohvalil, češ: »Poglejte, tako se to dela.« In postalo mu je všeč. Že s prvo filmsko vlogo je kot enajstletni svetlolasi deček v filmski drami Delo za določen čas ob Mileni Dravić in Ljubiši Samardžiću postal najstniški idol, prvo resno priljubljenost mu je prinesla vloga Miše v Žikini dinastiji, ki se je še povečevala s serijami Sivi dom, Bolji život ... in kulminirala v hit komediji Srđana Dragojevića Mi nismo angeli. Nato je ustvaril niz resnih, zrelih dramskih vlog, med najvidnejšimi v kontroverzni vojni drami Lepe vasi lepo gorijo, nato v kritiki srbske družbe med vojno Rane, pa tudi kontroverzna, sploh za srbsko družbo, vloga človeka v vojni drami Četrti človek, ki se zbudi iz kome s popolno amnezijo, nato pa ugotovi, da je bil eden od vodij paravojaških skupin, ki je zagrešila zločine v Bosni in Hercegovini, ki mu je med drugim prinesla tudi nagrado za glavnega igralca na filmskem festivalu v Nišu.

In zakaj je po vseh teh vlogah in filmih, kjer je sodeloval z najresnejšimi avtorji tega prostora, začutil željo, da film tudi sam zrežira, je retorično vprašanje. Že nekaj let se je pripravljal, da bi združil svoje izkušnje s številnih filmskih setov in zrežiral svoj prvenec; o tem je pred tremi leti govoril tudi za naš medij. A ko je dobil v roke scenarij Nebojše Romčevića, je začutil, tako kot njegov filmski lik Kolja, da je to »prava stvar«, in film poleg tega, da ga je zrežiral in odigral glavno vlogo, sam tudi sproduciral.

Družbena satira preoblečena v komedijo

»Ponosen sem, da sem igral v številnih vojnih oziroma protivojnih, angažiranih filmih, in presenečen, da režiserjem, ki so jih delali, vse redkeje uspe dobiti denar od države,« pravi Kojo. »Srđan Dragojević, recimo, že osem let od Filmskega centra neuspešno poskuša pridobiti sredstva za svoj projekt.« Sam je imel srečo, pravi, ker sta dva člana žirije očitno prepoznala potencial Romčevićevega teksta. Pomagal je seveda humor. Je s humorjem lažje povedati, kaj misliš, se s humorjem ljudje osvobajajo strahu, kaj smejo izjaviti in kaj ne? »Odnos humorja in strahu je zelo specifičen odnos v tej državi,« pravi Kojo. »Gotovo je oblastnikom ta odnos pomembnejši, saj zavestno uporabljajo humor kot svojevrsten ventil za ljudstvo. Zato mislim, da se je treba zdravo in drzno montipajtonovsko začeti smejati kraljici in vsem, ki žalijo našo inteligenco.«

Glede na kafkajansko pot igralcev v Čredi, kako je torej njemu uspelo v državi, ki ima dolgo zgodovino cenzure, pripeljati projekt do konca in posneti ostro družbeno satiro v preobleki komedije, nekakšnega »volka v ovčji koži«? »Pravzaprav nimaš veliko izbire: ali boš blejal po diktatu oblasti in preziral sebe ali boš govoril tisto, kar misliš in občutiš,« pravi Kojo. »In tega se držim. Konec koncev k poslu umetnika spada tudi to, da ga preganjajo in poskušajo utišati, če ga ne, potem nekaj ne dela tako, kot je treba. »Če bi obstajala idealna država, bi bilo to gotovo nestimulativno za umetniške dosežke. A na srečo,« reče z ironičnim nasmeškom, »so v Srbiji možnosti za to precej majhne.«