Tiskane izdaje
Kaj si bodo gledalci v prihodnje lahko še ogledali?
V letu 2016 pripravljamo cikluse Akire Kurosawe, Fritza Langa, Wernerja Herzoga in jugoslovanskega črnega vala, če bodo materiali filmov slednjega ciklusa uspešno prestali tehnične preglede na Televiziji Slovenija. Pripravljamo tudi obsežen cikel z delovnim naslovom Film v vesolju, kjer bomo slavili najbolj veličasten in po duhu revolucionaren žanr, ki ga je ustvarjal film v zadnjem stoletju: znanstveno fantastiko.
Naslednji petek bo na sporedu Rašomon Akire Kurosawe. Kdaj ste vi prvič gledali film in kakšen vtis je pustil na vas?
Rašomon sem prvič gledala v Slovenski kinoteki, ob enem prvih obiskov kinotečne dvorane. Projekcija je bila v tem pogledu prelomna, ker je zbudila mojo strast do filmskih projekcij na velikem platnu. Film ima povsem drugačen učinek in funkcijo na televiziji, kot ju ima v kinodvorani. Na televiziji je Rašomon morda lahko stvar študijskega, znanstvenega ali izobraževalnega procesa, s čimer ni seveda nič narobe, prav nasprotno – tudi to je eden od pravih načinov gledanja filmov. Toda zgolj kinodvorana je prostor, kjer film dobi »čarovnijo«, kot se pogosto reče. Morda kino zniža gledalčeve »inhibicije«, zaradi česar so komedije bolj komične, tragedije bolj tragične, in do gledalca pride v manj razredčeni, »čistejši« obliki, čeprav taka formulacija zveni puristično. Še vedno pa je pozitivno in »kinematografsko«, da Televizija Slovenija filmov ne prekinja z oglasnimi bloki in vsiljivimi sporočili.
Nekateri filmi se starajo tako, da z leti ne izgubijo niti kančka kvalitete, drugi, čeprav sicer ob premieri izvrstni, lahko po nekaj letih izgubijo izvirni šarm. Nekako pa velja, da bi bilo za klasike, kot jih vrtite, že skoraj blasfemično reči kar koli negativnega. So res tako nedotakljive?
Cilj tega termina gotovo ni zgolj ohranjanje obstoječega filmskega kanona, ampak tudi širjenje t.i. klasik. Januarja smo, denimo, predvajali melodrami Valeria Zurlinija, ki sta razmeroma neznani. Kmalu bomo predvajali Kurosawove filme, med njimi Živeti, ki ga marsikdo pri nas sploh še ni videl. Predvajati želimo tudi filme, ki so bili po krivici prezrti ali pozabljen. Mogoče je, da je zgodovina polna filmov, ki jih še nismo videli in bodo spremenili našo percepcijo filma in nas resnično ganili 50, 100 let potem, ko so bili posneti. Prav Zurlinijevo Dekle s kovčkom bi utegnil biti dober primer tovrstne prezrte klasike. Po drugi plati je precej filmov, ki se še vedno imenujejo klasike, toda če jih podvržemo analizi ali že preprosto ponovnemu ogledu, takoj vidimo, da jih je čas povozil. Dober primer je žanr melodrame: ta je bil sila aktualen v času nastanka, nato pa zaradi spremenjenih družbenih norm nekatera dela v njem enostavno izgubijo smisel. Film je potrebno ves čas gledati in ponovno ocenjevati. Taki kritični refleksiji je namenjena oddaja Kinoteka, kjer s filmskimi kritiki podajamo analizo prihajajočega ciklusa z današnjega vidika.
Omenili ste oddajo Kinoteka, ki pa je s 15 minutami kar nekako prekratka. Z gosti se razvije zanimiva debata, a kmalu zmanjka časa za kaj več.
Strinjam se, da je 15 minut prekratka dolžina za tako vrsto pogovora in večinoma zmanjka časa prav v trenutku, ko se pogovor šele pričenja razvijati. Toda zdajšnja dolžina je žal odvisna od uvrstitve tega termina v pozni časovni pas. Če bi se film začenjal ob zgodnejših urah, bi v shemi našli čas tako za daljšo pogovorno oddajo kot za celovečerni film. Če pa bi bila oddaja dolga 45 minut, bi se ta začela ob 23.15, film pa šele ob polnoči.
Ste morda kdaj želeli kupiti in zavrteti kakšen film oz. cikel kakšnega režiserja, pa ga ni bilo mogoče dobiti?
To se dogaja ves čas, večji del te službe zajema prav načine, kako se s tem soočiti, ne da bi program izgubil kakovost. Največja omejitev je, kot rečeno, finančna, zaradi česar ni mogoče kupiti več filmov pri velikih hollywoodskih studiih (npr. MGM), kot bi kinotečni termin terjal. Ob številnih starejših filmih trčimo tudi ob problematiko nerestavriranih kopij oziroma tehnično neustreznega materiala in – kar je problem za nas in obenem za svetovno filmsko dediščino – ob izginotje nekaterih filmov z obličja sveta.
Prejmete od gledalcev veliko predlogov o izboru filmov? Kakšne so najpogostejše pohvale, kritike in želje?
Prejmemo presenetljivo veliko število pohval, več kot konkretnih predlogov in želja. Nekatere so skorajda ganljive, ker priznavajo, da so na ta ali oni film popolnoma pozabili, ali da gre za zelo lepe in pretresljive filme, ki jih od televizijskega programa, kakršen danes je, sploh ne bi več pričakovali. V pohvalah je zaznati nostalgijo - toda to je razumljivo, film je v neki dimenziji vedno »eskapističen«. Gledalci so veseli, da je mogoče na javni televiziji zopet gledati kinotečne filme. Edino, kar večino njih moti, je prepozen termin, v katerem se Kinoteka predvaja in premalo promocije, da bi lahko gledalci vedeli, kdaj lahko pričakujejo katerega od filmov.
Katere filme oz. avtorje pa si vi najraje ogledate?
Gledam domala vse, v tem hipu najraje Netflixove serije, kot je Bloodline.
