O samoti na prekrasnem tropskem otoku

Te dni je obiskal Ljubljano nizozemski animator, režiser in ilustrator, ki deluje v Londonu Michaël Dudok de Wit.­ V art kino mreži predvajajo njegov film Rdeča želva, ki je na Liffu prejel nagrado filmskih kritikov FIPRESCI in Kinotripovo nagrado.

Rdeča želva je lirični film brez dialogov. Odločili ste se za težji način pripovedovanja zgodbe – z vizualizacijo in glasbo.

Po mojem mnenju so dialogi zelo močna govorica, niso pa edina. Tu je še igranje filmskih likov. Takih je kar veliko filmov, recimo tisti Charlesa Chaplina in Jacquesa Tatija. Praviloma so njuni filmi brez dialogov, saj nagovarjata gledalca s svojim likom. Pri Tatijevih filmih si niti ne želiš govora, ker vse sporoča tako jasno. Sprva sem hotel dati dialoge v film. Vendar nikakor niso dobro delovali. Ko je japonski producent dejal, naj jih vržem ven, pa sem vztrajal, da jih obdržimo. Potem sem spoznal, da so nepotrebni, kar se je pokazalo za pravo odločitev. Precej razburljivo je, ko gledalec ve, da v filmu ne bodo govorili. Tako se bolj sprosti in uživa v filmu. Zasnovan je tako, da se ljudje med sabo pogovarjajo, vendar ne, ko jih gledamo na filmu.

Zgodbi o edinem preživelem na otoku ste dali novo dimenzijo.

O prekrasnih tropskih otokih sem moral povedati, da niso vedno rajski. Močno dežuje, oblaki so sivi, je veliko insektov in drugih nevarnosti, pa samota. Mnogim, ki so dolgo sami, se zmeša, kajti še tako nekomunikativen človek je družabno bitje. Ljudje smo družabne živali. Navajen sem samote, ne znam pa si predstavljati ultimativne samote, če si sam na otoku. Zdelo se mi je pomembno pokazati, da junak filma noče ostati, da si želi domov.

Druge teme so še preživetje, ljubezen, družina in odhod.

Preživetveni del je bistven za zgodbo, ni pa vrhunec. Prav tako družina ni vrhunec zgodbe, je pa bistvena. Konec je bil sprva mišljen drugače. Film se je na začetku prej končal, potem sem pa kar nadaljeval zgodbo. Želel sem si, da bi bil film ganljiv in mogoče na koncu izvabil kakšno solzo.

Prav vsi kritiki hvalijo film.

Že na začetku sem dejal producentom, da si želim prebrati negativno kritiko, če jo najdejo. Nekaj negativnih kritik je na forumih in se mi zdijo zanimive. Presenečen pa sem nad tako enotnimi pohvalnimi kritikami strokovnjakov. Tudi na Japonskem so film zelo pohvalili.

Kako ste začeli sodelovati z japonskim studiem animiranega filma Ghibli?

Prišli so k meni, kar je zelo nenavadno. Na Japonskem imajo vendar dovolj talentiranih ljudi, ki jih potrebujejo, poleg tega Japonci radi delajo z Japonci za japonsko občinstvo. Ker nisem zelo uveljavljen filmar, je to še večje presenečenje. Tudi zanje je bilo tvegano najeti nekoga z druge strani sveta, da bo posnel celovečerni film, ki bo nosil ime njihovega studia. Vendar so vztrajali, ker jim je bil všeč film Oče in hči in so hoteli z mano narediti celovečerni film enake občutljivosti. Vedeli so, da imam rad Japonsko, kar se kaže tudi v mojem delu. Večinoma sem sodeloval z ­Isaojem Takahato, ki je pristopil k meni na festivalu v Južni Koreji. Njegov zadnji film je krasna fantazijska animirana drama Zgodba princese Kaguje.

V Rdeči želvi spontano prepletate vzhodno in zahodno tradicijo animacije.

To ni japonski film, kar smo pojasnili na začetku sodelovanja. Prav tako so mi dali proste roke pri zgodbi, slogu risanja in animaciji. To je gotovo bila modra odločitev. Ker jaz že ne bi znal narediti dobrega japonskega filma. Gotovo so v Rdeči želvi opazni vplivi japonske kulture, animacije in filozofije. To kulturo občudujem. Pri slikanju in risanju znajo dobro uporabiti praznine. To je močen del njihove tradicije, kajti praznina je za risbo tako pomembna, kot je tišina za glasbo. Oni vedo, da pri risanju ne gre za zapolnjevanje lista, temveč za risanje na list, pri čemer je prazen prostor zelo pomemben.

Kaj vam pomenijo številne ­nagrade na festivalih?

Ko ustvarjaš film, nisi kot Vincent van Gogh, ki je ustvarjal zase, ampak delaš za občinstvo. Moraš se zavedati, da se občinstvo poveže s filmom. Pohval, tako gledalcev kot strokovnih žirij, je avtor seveda vesel. Še posebej kmalu po izidu filma, da potrdijo njegovo prepričanje, da je res naredil film za občinstvo. Ko pride film ven, si zelo občutljiv. Prva nagrada je običajno najpomembnejša, ker pomeni potrditev tvojega dela.

Kje ste prejeli prvo nagrado za Rdečo želvo?

Zelo smo si želeli uvrstiti film na canski festival. Tak film je lahko zelo hitro spregledan, saj pride na trg ogromno filmov. Že to, da je bil izbran za ta festival, se mi je zdela največja nagrada, na katero sem lahko upal. Potem je film prejel še posebno omembo v sklopu Posebni pogled na canskem festivalu. Tako je film zbudil medijsko zanimanje.

Nekatere nagrade so lahko zelo majhne, od zelo majhne skupine ljudi, vendar so lahko zelo ganljive. Mnogim se zdi oskar najpomembnejša filmska nagrada, ker je zelo popularna, vendar se veliko filmov ne poteguje zanj, ker je postopek, da prideš do nominacije za oskarja, zelo zapleten in drag, pa še predvajati te morajo v Združenih državah Amerike.

Za kratki animirani film Oče in hči ste dobili oskarja. Je to zdaj breme ali se po tem razlikujete od drugih filmskih ustvarjalcev?

Za neko mojo kolegico je to bilo veliko breme. Ko je njen film dobil oskarja, so bili mnogi prepričani, da je zelo slavna in da si je ne morejo več privoščiti. Hotela je snemati reklame, saj se običajno režiserji preživljamo tudi s tem, vendar ji nihče ni dal dela. Postala je alkoholičarka in umrla. To je zelo žalostna zgodba. Z oskarji je povezano neko mini prekletstvo.

Jaz sem imel srečo, da se je vse dobro izteklo. Kmalu zatem, ko je moj kratki animirani film prejel oskarja, so me poklicali iz ameriške oglasne agencije in dejali, da jim je bil všeč moj film in da bi radi imeli oglase narisane v podobnem slogu. To so bila lepa in zelo dobro plačana reklamna sporočila.

Denar je pomemben, saj je naš poklic zelo negotov. Sam sem dolgo bil zelo reven. Vsake toliko pa od reklam zaslužiš toliko, da lahko živiš vse leto in razmišljaš še o drugih projektih. Skratka, meni je oskar prinesel srečo, razen tistih reklam pa se je moje življenje nadaljevalo tako kot prej.

Je velika razlika med izdelavo kratkega animiranega filma in animiranega celovečerca?

Razlika je zelo velika, kot bi to bili dve različni stvari. To sem vedel, še preden sem se ga lotil, vendar je bilo veliko težje, kot sem si predstavljal. S kratkim filmom se ne da veliko zaslužiti. Zato jih ne snemaš zaradi denarja.

Je to priprava za celovečerni film?

Številni moji kolegi, ki snemajo kratke filme, se nočejo lotiti celovečercev. Pravijo, da je njihova oblika izražanja kratki film. Tudi sam sem dolgo tako mislil. Pri nekaterih pa je to res priprava na snemanje celovečernega filma. Kratke filme snemaš, ker rad snemaš filme, za festivale in internet. Zato so vsi prijazni s tabo in ti zastonj pomagajo, ker med ustvarjalci kratkih filmov ni konkurence.

Svet celovečernih filmov pa je velik posel, v katerem so producenti zelo močni, imajo zahteve, govorijo o trženju. Tu je drugačna energija. S producenti­ filma Rdeča želva sem res imel srečo, ker so bili zelo potrpežljivi. Francoski producent je dejal, da ve, da film ne bo prinesel dobička, a so kljub temu dejali, da jim je všeč in da ga bodo denarno podprli. To je zelo nenavadno. Vanj so vložili denar iz drugih zelo dobičkonosnih filmov. Japonski producenti pa seveda hočejo, da so filmi uspešni v kinodvoranah. Po drugi strani vedno osebno jemljejo film, ki ga producirajo. Ker delajo nenavadne filme z veliko domišljije, so navajeni velikih tveganj. Z Rdečo želvo so producenti dobili nazaj ves svoj vloženi denar, kar se mi zdi za animirani celovečerec velik uspeh.