Vsekakor bi filma s tovrstno estetsko prezenco ne bilo, kakor tudi Drevesa življenja ne, brez Emmanuela Lubezkega, mehiškega fotografa. Njegove dih jemajoče, predvsem depresivne podobe, ki rastejo tako iz hladne modernistične arhitekture podeželskega naselja kot prazne in ekološko problematične pokrajine (da, film ni brez referenc na Antonionijevo Rdečo puščavo), gledalcu ne pustijo, da bi izstopil iz filma in tako ubežal nelagodju.
O zgodbi ni povedati veliko (on in ona se spoznata v Parizu, ljubezni polna odpotujeta na njegov podeželski dom v Oklahomo, kjer začne ljubezen kmalu usihati, ona se s hčerko vrne v Pariz, poskusita še enkrat, ona celo zanosi, toda ljubezni je nepreklicno konec).
To oddaljevanje in približevanje bi seveda ne bilo nič izjemnega, če bi Malick ne bil Malick in ne bi smisla ljubezni prepletel s smislom življenja, tega pa (seveda) povezal z Bogom. Pomagal si je z likom duhovnika (Javier Bardem), ki v sebi izgublja Boga tako kot Marina (lepa Ukrajinka Olga Kurylenko) v sebi izgublja ljubezen.
Tako se meditacija o ljubezni spreminja v nadmeditacijo o Bogu. Čudež, o katerem govori film v naslovu, bi se zgodil, če bi bil Bog, kakor uči sveto pismo, Ljubezen. Ampak prej, kot bo prišlo do te večne harmonije, bo Malick posnel še kakšen dodatek ali opombo.