Tiskane izdaje
Aki Kaurismäki, melanholični poet finske proletarske realnosti, se je po natanko dvajsetih letih vrnil v Francijo in (v francoščini) posnel Le Havre, s katerim si je po lastnih besedah želel izraziti razočaranje nad novo Evropo in njeno restriktivno imigrantsko politiko.
To je vsekakor novost v njegovem opusu; čeprav je Finec vedno solidariziral s proletariatom in malim človekom, njegovi filmi nikdar niso bili tako odkrito angažirani. Le Havre je zgodba o dečku iz Gane, ki med begom pred policijo ostane sam na mestnih ulicah; pomagati mu skuša francoski boem Marcel Marx (Andre Wilms), nekdanji pisatelj, zdaj čistilec čevljev in mož na smrt bolne žene Arletty (Kati Outinen), ki je nekoč, kakor pravi, »živel boemsko življenje«.
Kar drži, Wilms je bil v Boemskem življenju (1991), Kaurismäkijevem francoskem prvencu, nadarjeni pisec in boem Marcel, medtem ko zdaj igra filantropa in – v očeh policije – neželeni element, ki v melvillovski tradiciji razvije poseben, vzajemno spoštljiv odnos do policijskega inšpektorja.
Slednjega igra Jean-Pierre Darrousin, stalni igralec v filmih Roberta Guédiguiana, kar spet ni naključje; Le Havre je namreč severnjaška preslikava Guédiguianovega talilnega lonca Marseilla, ki ga Francoz praviloma naseli z razredno ozaveščenimi liki ter opremi z nepopravljivo vero v človeka in boljši svet.
Takšen svet v precej bolj veselih tonih slika tudi Kaurismäki, čigar mešanica naivnega idealizma, minimalističnega humorja ter nevsiljivega poudarjanja humanizma, solidarnosti in vsakdanjega človeškega ponosa še nikoli ni bila tako prepričljiva.
Kaurismäkijev forte leži v sposobnosti zavzemanja distance; Le Havre kljub aktualni tematiki ni prav nič realističen, kaj šele didaktičen.
V tem je veličina Kaurismäkija, da z izrazito izumetničenimi podobami (njegova »realnost« je v vizualnem smislu kombinacija melodrame iz petdesetih let in Melvillove modro-sive palete) in minimalističnim, tako rekoč žanrskim jezikom spregovori o relevantni sodobni temi.
Le Havre je neskončna zakladnica slogovnih referenc, ki jih Finec dosledno podvaja s pomenljivimi detajli. Emocija in melanholija junakov koreninita v francoskem poetičnem realizmu tridesetih let, zato je Marcelovi ženi ime Arletty, ki je ikona takratnega francoska filma; Melvillov hladni slog je podvojen z ikonografijo dežnih plaščev in kamaraderijo med predstavnikom zakona in »zločincem«, karakterističnim prestopnikom z moralno težo; sklepni ozujevski kader s cvetočo češnjo se lepo prilega zmernemu družinskemu optimizmu itd.
Le Havre je prepojen z estetskimi prijemi, namernimi anahronizmi in grozljivimi klišeji o Franciji in Francozih, toda prav v tem tičita njegova lepota in izvirnost: pereči imigrantski problem sodobne Evrope je relevantno prikazan tudi zato, ker spominja na utopijo, saj se v filmu nič ne zgodi in nič ni videti tako kot v resnici.
Simon Popek, filmski kritik in publicist ter direktor Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala in Festivala dokumentarnega filma
