Tiskane izdaje
Iz zastavljenega diplomskega dela, ki naj bi okronalo zaključek šolanja slovenskega režiserja Olma Omerzuja na praški FAMU, je nastala zrela miniaturka s karakterizacijo likov v maniri češkega filma. Mlada noč ob osredotočeni vsebinski zasnovi in asketski vizualni izvedbi, ki svoje (predvsem finančne) pomanjkljivosti izkoristi sebi v prid, presežek izkazuje predvsem v jasni avtorski govorici mladega režiserja. Ta, prej kot prek zaključene zgodbe, z gledalcem komunicira skozi atmosfero, ki jo ustvarja.
Dinamiko dogajanja te nekonvencionalno podane epizode iz predmestja poganja inercija likov. David, Kateřina in Štěpán po prekrokani novoletni noči poskušajo popraviti fiasko za njimi in med njimi. Mlada ženska si poskuša pridobiti pozornost pišmevuhovskega ljubimca, ki bi jo najraje podtaknil svojemu sramežljivemu prijatelju. Nezainteresirana kompanjona Kateřina nekoliko na silo zvabi k sebi domov, kjer se v skromnem, zatemnjenem, zakajenem stanovanju vzpostavijo intrigantne konstelacije, v katerih je vsakokrat eden med njimi tretje kolo.
Da bi ujezila svoja prijatelja, v bizarno in mučno situacijo vplete policista na službeni dolžnosti, še pred tem pa dvanajstletna fantiča, ki imata za sabo prav tako »neuspešno« silvestrovo, saj enega od njiju starši niso pustili praznovati. Ko se na prvi dan novega leta potikata po zasneženem blokovskem naselju, ju trojica nagovori, naj jim skočita po pijačo in se jim pridružita. Od trenutka, ko vstopita v stanovanje in s tem v svet odraslih, nimata veliko besede, a je prav njuna prisotnost ključna in presežna dimenzija zgodbe, ki v enaki meri vpliva nanju kot na odrasle protagoniste.
Tu je resnični presežek Omerzujevega celovečernega prvenca, katerega ena najmočnejših točk je diskretno režirana igra in zgovorna pojavnost izbranih igralcev, ki povsem zadovoljivo nadomešča neizpovedan psihološki profil in zgodovino likov. Soočenje sprevrženih, manipulativnih in destruktivnih vzgibov odraslih s še nepokvarjenim, naivnim otroškim pogledom na meji z odraslostjo je inovativen pristop, ki ga mladi režiser mojstrsko izpelje.
Kočljivi prizor iz plakatov in napovednika za film v podobi mlade ženske, ki se v postelji poljublja s fantkom, je v tem pogledu zavajajoč. Gre za kratko sekvenco – niti ne klimaks – jutranjega delirija že povsem obupane Kateřine, ki jo lahko razumemo tudi manj drastično, kot nekakšno projekcijo obojestransko nepotešenih želja.
Veliko bolj katarzičen je finale filma z dolgim statičnim kadrom hodnika v stanovanju (tudi po lastni krivdi) zapuščene Kateřine in posnetek križpotja (v nekem brezčasnem (post)socialističnem kraju), po katerem vsak v svojo smer odkorakata mlad in star par moških prijateljev.
