Tiskane izdaje
Dokumentarec o drami, ki se je med 28. septembrom in 3. oktobrom leta 1977 odvijala na bangladeškem letališču v Daki, kjer je japonska skrajno levičarska teroristična organizacija Združena Rdeča armada pristala z ugrabljenim letalom Japan Airline Flight 472, na trenutke deluje kot radijska igra absurda.
Ker so posnetki dogajanja, ki ga s pomočjo japonske televizijske opreme v živo prenašala tudi bangladeška televizija, slabi in predvsem statični, je režiser Naeem Mohaiemen izbral zanimivo formo: ob nekaj dokumentarnih utrinkih letališča, komandnega stolpa in kratkih intervjujev z osvobojenimi potniki, prevladujočo podobo filma predstavlja z zvočnimi posnetki podložena zeleno-rdeča transkripcija pogajalskega dialoga med predstavnikoma bangladeške oblasti in japonskih teroristov.
Japonska anti-imperialistična Združena Rdeča armada, ki je bila znana tudi po čistkah v lastnih vrstah, pri katerih je uporabljala kombinirano stalinistično-srednjeveško metodo »nedolžni mučenje preživi, kdor je kriv, pa ne«, je od japonske vlade zahtevala izpustitev svojih kolegov in šest milijonov dolarjev.
Absurdna je že uvodna pomota teroristov, ki naj bi po svojih podatkih pristali v potencialno prijateljski ljudski republiki Bangladešu in ne v državi, ki jo vodi vojaška hunta. Dialog, ki poteka v angleščini in tudi zaradi jezikovnih zagat prehaja lege od vljudnostne, malone prijateljske pa do vojaško instrumentalizirane, se suka okoli okorne uporabe izrazoslovja, ob omembi nemške RAF na začetku filma pa (očitno) psevdonim japonskega terorista - Danke učinkuje kot nekakšen dramaturški poseg v tekst.
Ob jasnem razpletu pogajanj, ki se zaključijo brez žrtev, pa je kljub režiserjevim komentarjem, ki lepijo vsebinski potek globalno slabo poznane teroristične akcije, slabo razumljivo vzporedno dogajanje na letališču. Ena od bangladeških vojaških frakcij je izkoristila vladino osredotočenost na teroriste in skušala s pučem spodnesti vladajočo proislamistično vojaško hunto, ta pa je izkoristila navzočnost japonskih teroristov in jih »povabila« naj pučiste lepo postrelijo.
Po Mohaimenovih besedah dokumentarec sodi v širši raziskovalni projekt, v katerem se loteva razlogov za neuspeh ultralevičarskih skupin. Ta, na videz majhen dogodek v mednarodni politiki 70. let, je bil namreč prelomen - po njem se vlade s teroristi niso več pogajale, in to začenši z nemško RAF mesec dni kasneje.
