Tiskane izdaje
Marko Naberšnik se je očitno odločil, da bo delal filme, ki jim nič ne manjka – razen globine in ostrine. Vsaj za zdaj. Glede na produkcijske okoliščine je to pogumna in pametna odločitev. Ponuja ambiciozen model, v katerem se interes nacionalne kinematografije in avtorska rast dopolnjujeta, seveda ob s strani države vsaj minimalno podprti produkcijski strategiji. Za zdaj je uspelo dvakrat, prihodnost pa je precej negotova.
Strukturno med obema Naberšnikovima celovečercema, torej Petelinjim zajtrkom (2007) in Šanghajem, ni velike razlike, obakrat gre za srednjeevropsko različico holivuda, seveda pa je Šanghaj produkcijsko zahtevnejši. Da se je Naberšnik v obeh primerih naslonil na literaturo Ferija Lainščka (ta je itak že dve desetletji glavni »scenarist« slovenskega filma), kaže bolj na splošno filmično uporabnost Lainščkovega pisanja, kakor na Naberšnikovo notorično odvisnost od njega. V vsakem primeru pa sta dober par.
A ne glede na strukturno podobnost je pomembnih premikov z enega filmskega projekta na drugega več. Petelinji zajtrk je zavezan eni sami lokaliteti, slovensko-pomurski, Šanghaj jih ima več, njegova geografija sega v balkansko-slovenski-italijanski prostor, simbolno pa, jasno, vse do Šanghaja. Prvi film je fokusiran na malega podeželskega posameznika, drugi na mali kolektiv, kot ga predstavlja romska naselbina, svet v malem. In tretjič, to je najpomembneje, v prvem filmu, čeprav je ta lokalno zamejen, je na delu univerzalna idealiteta sreče in ljubezni, v drugem, ki je sicer zastavljen bolj globalno, pa gre za partikularno pojmovanje idealitet, vezanih na ekskluzivno in »eksotično« romsko skupnost.
Če vse troje prevedemo v jezik produkcijske uspešnosti, to pomeni, da je formula za uspeh, kakršnega je dosegel Petelinji zajtrk, znana, Šanghaj pa ima načeloma možnost večjega teritorialnega učinka; vprašanje, ali ga bo tudi dosegel, je še odprto.
Zgodba o Romih, o hipertrofiji ciganskega »srca« in pomanjkanju njegove socialne kompatibilnosti je zagotovo še zmeraj ena osrednjih balkanskih pripovedi (izčrpali je niso ne Aleksander Petrović ne Slobodan Šijan in ne Emir Kusturica). Tudi Naberšnikov film temelji predvsem na njenem »romantičnem« potencialu, toda avtor ne igra na to izvorno cigansko karto. Pač pa na karto utopije, idealitete, mitologije, ki je dovolj blizu naših vrat (velja za celotno »obljubljeno« Zahodno Evropo), da je vse troje mogoče posvojiti kot varljivo realnost. Toliko bolj, ker teče zgodba o umišljenem in hkrati resničnem Šanghaju skozi kanjone bližnje jugoslovanske zgodovine, v kateri nastopajo občinski komunisti, Titova smrt, trgovina z orožjem za balkansko vojno, zasvojenost z drogo, obračuni med tihotapskimi združbami.
Vendar je vse to tukaj samo zato, da se lahko udobno razgrnejo štiri generacije romske družine. In ko pridemo od prastarega deda Jorge prek dveh stvariteljev malega romskega imperija do mladega, izgubljenega in spet najdenega vnuka Dona Mirge – je čas za spoznanje, naj človek ostane v mejah svojih zmogljivosti in potreb ter spoštuje najprej svoje bližnje nato pa tudi vseh drugih. Seveda je v to preprosto etično načelo vgrajena protikapitalistična poanta, a ta ima enako utopični status, kakor ga ima tudi mesto izjavljanja. Skratka, spremenilo se ne bo ničesar, strukturno mesto »srečnega konca« pa je izpolnjeno.
Šanghaj je lepo narejena lepa zgodba. Toliko lepša, ker pretendira na večnost: obrazi tudi po tridesetih letih ostanejo tako rekoč nespremenjeni. Naberšnik posel, ki zadeva ritem, epsko štimungo z melodramatičnimi vložki in vizualno freskantnost odlično obvlada.
Dobro sta opravila tudi fotograf Miloš Srdić in glasbenik Saša Losić, prav tako igralci, ki jih je režiser potisnil v »ciganstvo« ravno toliko, da je meja med etnografskim označevalnjem in etnografijo ves čas jasna. Kakor je ves čas jasno tudi to, da gledamo utopijo, ob kateri si lahko spočije od realnosti znerviran pogled. Film, skratka, ki mu »nič ne manjka«.
