Tiskane izdaje
V Kubrickovem opusu, ki velja za brezdanji bazen mnogoterih interpretacij, pomene zlasti izžareva The Shining (Sijanje) iz leta 1980. Ta je v dokumentarcu Soba 237 (Room 237) ameriškega režiserja Rodneya Ascherja postavljen kot monolit iz Odiseje 2001, okoli katerega se prestopa šest govorcev, ki jih ne vidimo, ampak slišimo, in ki z magnetno resonančnim pogledom ter z izpiljeno naostrenim sluhom, pa morda še s kakim čutom, brskajo po shrambi demoničnega gorskega hotela, se s prsti pomikajo po njegovem nenavadnem tlorisu, zoomirajo na stenah obešene slike s podobami Indijancev in na njih prepoznavajo tudi Minotavra, prevrtavajo kadre naprej in nazaj, jih palimpsestno nalagajo ter ugibajo, ugotavljajo in se sprašujejo: kako to, da za sedečim Jackom Torrancem stola iz prvega kadra v naslednjem kadru ni, zakaj na podoben način izgine figurica tepčka, prilepljenega na vrata Dannyjeve otroške sobe, ali je sploh kdo opazil, da se piramidalno pročelje gorskega hotela iz uvodnih prizorov v nadaljevanju nenavadno skrči, kot da bi se njegovi leva in desna polovica prekrili, in da hotelski direktor spominja na Kennedyja, njegovo pisarno pa skozi okno osvetljuje nenavadno in predvsem nenaravno močna svetloba? Režijska površnost? Morda spregledane napake, ki se lahko celo pripetijo največjim?
Že mogoče, a malo verjetno v opusu obsesivno perfekcionističnega Kubricka, ki se je, po besedah njegovih sodelavcev, med filmsko produkcijo vtikal v prav vse, od scenografskih in kostumografskih detajlov, do končne montaže.
Dokumentarec, naslovljen po skrivnostni hotelski sobi 237, kamor zahaja Torrance, razpira vprašanje interpretacije umetnosti. Bolj ko je umetniško delo kompleksno - in režiser Kubrick, ki ni prejel niti enega oscarja, je bil vrhunski umetnik -, močneje nagovarja gledalce, poslušalce in bralce ter jih zvijačno posesa, da se nato vsak sam izmotava in s svojim konceptualnim arzenalom loteva umetnine in širše skozi njo kar celotnega sveta.
Mojstrovina govori sama zase in pove več, kot bi lahko o njej povedal avtor, predvsem pove in pokaže več, kot je avtor nameraval, pa tudi marsikaj, o čemer se mu niti ni sanjalo, ali pa se mu celo je, a je pomen svojih sanj spregledal.
Je mar hotel v zasneženem hribovju, kjer se Torrance spodvije v lastnega dvojnika-mračnega tujca, naključno poimenovan hotel Overlook, v imenu katerega sta speta pomena spregledati in prezreti? Je uvodna vožnja družine proti Overlooku potovanje po kraljevski poti v nezavedno, kot je sanje označil Freud in ki ga je Kubrick zavzeto bral?
Je mar Overlook nezavedno Jacka Torranceja ali je morda mesto potlačitve v ameriški zgodovini, morda brutalna zareza v bližnji preteklosti človeštva? Ali je potemtakem številka 42, ki se v filmu pojavi večkrat, med drugim v povezavi s pisalnim strojem nemške znamke adler, subliminalni, torej Kubrickov zavestno nezaznavni podtaknjeni opomin na zasneženi januar leta 1942, ko je v Berlinu ob Wannseeju padla odločitev o »končni rešitvi židovskega vprašanja« in posledičnem holokavstu, glede na to - četudi v filmu ni izrečeno -, da je bil Kubricki Žid, njegovi predniki pa iz vzhodne Evrope?
Ali je Kubrick, občutljiv za pogrome, v Sijanju osvetlil tudi temno pego ameriške zgodovine in z indijansko ikonografijo v hotelu ter bežno omembo, da Overlook stoji na indijanskem pokopališču, gledalca spomnil na genocid nad Indijanci?
In je v svojem opus nemara skušal opozoriti na še nekaj skonstruiranih poglavij zgodovine in sodobnosti, na mreže, ki jih formalno ni, a dejansko obvladujejo ključne družbene sfere, kot v njegovem zadnjem filmu Široko zaprte oči?
Ali je z nakvačkano raketo in napisom Apollo 11 na Dannyjevem volnenem puloverčku skušal gledalcem namigniti, da Neil Armstrong in Buzz Aldrin na črno belih posnetkih Zemljanov ne pozdravljata z Lune, ampak v resnici pod njegovo režijo iz filmskega studia?
Zelo sugestivne, manj verjetne, pa tudi absurdne ugotovitve šestih sogovornikov niti ne sodijo med najtrše s Kubrickom povezane konspirativne teorije. Stanley Kubrick, sicer vse življenje obsesiven šahist, je poteze vlekel premišljeno.
A ne glede, kaj je od tega res in kaj ne, kaj je uporabil zavestno, kaj nezavedno in kaj preprosto zato, ker se mu je zdelo, da vizualno ali kako drugače učinkuje v do potankosti razdelani strukturi, je šestim sogovornikom skupna povsem racionalno izpeljana logika, ki je tudi logika konspirativnih teorij: da se vse ujema z vsem, da je mozaik, v tem primeru Sijanje, popoln in da predvsem ne vsebuje naključij.
Ponovni ogled Sijanja, če ne celotnega Kubrickovega opusa, bo po »izstopu« iz Sobe 237 drugačen ali najmanj kar bolj pozoren in natančen.
