To seveda ni graja, temveč afirmativni namig minimalističnemu, psihološko prepričljivemu trilerju o Curtisu, malem človeku iz Ohia (Michael Shannon), ki počasi, a zanesljivo izgublja razum, saj je vse bolj prepričan, da se njegovemu domu in mestu bliža naravna katastrofa. Curtisu se prikazujejo nevihte in tornadi, agresivne ptičje jate, kisli dež, no, zgodi se mu tudi družinska kataklizma, saj njegova videnja, ki mejijo na paranoidno shizofrenijo, družino pahnejo na socialni rob. Curtis se v duhu petdesetih let in atomske grožnje loti prenove zaklonišča za tornade, obremeni družinski proračun, se dodatno zadolži, spravlja ob živce ženo (Jessica Chastain), sodelavce in sorodnike ter nazadnje pristane na psihiatrovem kavču.
Zaklonišče bi v običajnih razmerah hitro obveljalo za film, ki plehko eksploatira motiv junakove notranje stiske, no, Nichols je vendarle eden najperspektivnejših ameriških režiserjev; zelo dobro mu namreč uspeva dialog med intimno družinsko dramo in grozečo realnostjo aktualne realnosti. V tem smislu je Zaklonišče blizu Haynesovi bravuri Varen (1995), kjer je bila vse bolj odtujena in bolna Julianne Moore »alergična na 20. stoletje«. Curtisa in njegovo družino po drugi strani ogroža akutni problem 21. stoletja, finančni bankrot (podjetja ali posameznika), kar v družinsko idilo LeForchevih vnese nemalo nemira, sploh ko žena izve, da je Curtis vzel drugi kredit in kmalu zatem izgubil službo. Družina in Biblija sta pri Nicholsu vedno tesno stkani; Zaklonišče v okviru družinske dinamike vseskozi namiguje na »biblično kataklizmo«, medtem ko je v prvencu Nasilne zgodbe (2007) oče sprte sinove svoje »prave« in »neprave« družine ločil prav po krščanskih (Stephen, John, Mark) in pankrtskih (Son, Kid, Boy) imenih.
Zaklonišče utrjuje Nicholsov status znotraj mladega ameriškega filma, sploh ker ohranja danes redko videno tradicijo klasične, linearne naratologije, postavljene v ruralni srednji zahod in prežete z arhetipi, ki konstituirajo Ameriko in ameriški sen: nasilje, družina, denar.