Tiskane izdaje
Če vas je kdaj zanimalo, kako je biti v koži umetnika, ki se s težavo prebija iz dneva v dan, vam brata Coen ponujata ekskluziven vpogled v to nezavidljivo izkušnjo. Ogled traja približno tri dni, ki so zbiti na 105 filmskih minut, a se zdi, kot bi trajal večno.
Prvič zato, ker je v nekakšno časovno zanko ujet glavni (anti)junak Llewyn Davis (Oscar Isaac), za katerega se zdi, da nikakor ne more ujeti pravega vlaka, drugič pa zato, ker je zapisan usodi, ki njemu enake, ne glede na prostor in čas ali izbrano umetniško zvrst, obsoja na večno krotovičenje pod mejo dostojnega življenja. Na nekakšne vice šovbiznisa. Bodisi zato, ker sodobniki ne prepoznajo njihove edinstvenosti, ali pa zato, ker jim zmanjka nekaj, kar bi jih izstrelilo med zvezde.
Zato Llewyn hodi po robu med uspehom in dokončnim porazom. Je vagabund, obsojen na večno tavanje, na večno drugo mesto. Ko ga v natrpanem podzemnem vagonu grabi tesnoba in se plazi v stanovanja skozi okna na požarnih stopnicah, uzre svoje skrušeno obličje - podobno kot Holly Golightly - v izgubljenem mačku, ki se po nesrečnem naključju znajde v njegovem varstvu.
Zgodba se dogaja v New Yorku na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, v času, ko se je po istih odrih potikal Robert Allen Zimmerman, še preden je postal Bob Dylan, in jasno izžareva naklonjenost časa (in bratov Coen) folk glasbi in kantavtorstvu. Toda po današnjem Greenwich Villageu ne mrgoli nič manj Llewynov Davisov, ki vsak dan spijo na kavču drugega znanca, do jutranjih ur visijo po klubih, poslušajo veliko slabše nastope od svojega in čakajo v upanju, da bi jih taisti znanci kdaj poklicali, naj se jim pridružijo na odru, ali pa da bi se jih usmilil lastnik in jim ponudil »gig«.
Llewyn Davis ima, kot večina prizadevnih umetnikov, vse; talent, glas, vztrajnost, svetoboljno dušo, iskrenost, zgodbo in vase zagledano trmoglavost, zakrinkano v načelnost. Da bi ga kdo končno odkril, se je pripravljen odpeljati tudi na avdicijo v Chicago in promotorju odpeti eno svojih žalostink. A vse to ni dovolj. »Tukaj ne vidim denarja. Nisi frontman. Najdi si skupino in bo mogoče šlo,« ga nazaj v tragični perpetuum stabile pahne Bud Grossman (F. Murray Abraham).
Llewyn Davis je tako na dnu, da ni droge, ki bi ga dvignila, pravzaprav drog sploh ne jemlje, to je dejavnost, ki je v tistih časih pristajala glasbenikom drugega žanra, kot spomni humorna road trip sekvenca z Johnom Goodmanom v vlogi do nezavesti zadrogiranega jazzerja Rolanda Turnerja, ki Llewynu še dodatno zamori življenje.
Brata Coen sta v svoji maniri karikiranja outsiderjev in neprilagojencev ustvarila posebej neprijetno, a strašljivo realistično in sodobno okolje ter vanj pahnila svojega skrajno antipatičnega junaka. Zato uvodni akord Llewyna Davisa, ki začrta atmosfero in dinamiko filma, zveni do konca filma in naprej.
